kar je preveč je ravno prav

Spremembe so najverjetneje tisto, kar v človeku redefinira vrednostni sistem, zahteva ponovno štetje glasov in v žepu osebne avtonomnosti panično išče karte veta.

Dragi ljudje odhajajo. V dotičnem primeru ne eksistencialno temveč fizično. Bivanska usteca odvračajo od dojk rodne grude in se zibljejo v nedrjih tujine. Čaka jih drugo okolje, drugačni ljudje in drugotne skrbi. Svoje življenje samoiniciativno ponujajo v presojo novim dogodkom in razpirajo okončine novim priložnostim. Tako in drugače. Simbolno in dobesedno.

Vendarle pa Erlendi ostajamo kjer smo. S svojim trenutnim stanjem, željami v prihodnosti ter z zapuščino preteklosti. Z vsakim odhodom prijateljev pa se v tej specifični človeški podvrsti zvrsti rošada lastne presoje.

V vsem tem seveda ni ničesar tragičnega, nobenega spleena ter nikakršnega svetobolja. Je zgolj nedefinirano polje praznine ali, bolje rečeno, območje neizrazitega maneverskega prostora med občutjem in izključujoče posledice pričakovanj kako bi slednje moralo izgledati.

Z drugimi besedami, povzetimi iz uspešnice kakovostno oporečne glasbene skupine, ki naj bi v poletnih mesecih kobajagi napolnila Ljubljano:

Are we human?
Or are we dancer?
My sign is vital
My hands are cold
And I’m on my knees
Looking for the answer
Are we human?
Or are we dancer?

Nisem na kolenih, čeprav mi odgovor ni znan. Are we dancer? Verjetno.

Najverjetneje pa je Erlend plesalec, ki za svojo soplesalko vedno znova izbere Željo in se vedno znova loči od soplesalca po imenu Pričakovanje.

Kakorkoli že, naj ti bo pot široka, pregledna in ravna. In naj ti beton postane parket.

Prva omembe vredna stvar, ki se je v tem novopečenem letu prikradla pred sokolji očesi, je plesna predstava Amjad skupine Lala human steps v rezidenci največjega slovenskega pisatelja, katerega mama je celo življenje tekala za vozom, da je lahko zgradila domovanje na elitni lokaciji, kasneje imenovani Trg republike, ki smo ga, kako ironično, prodali švicarjem.

s filigransko natančnostjo zasnovana replika Labodjega jezera in Pepelke, je preko mojstrske zasedbe plesalcev in glasbene zasedbe v dvorani ustvarila eklektično vzdušje, pospremljeno z gromkim aplavzom in zverinskimi kriki odobravanja videnega. videnega, ki vzame sapo, še preden se zaveste da ste pozabili dihati. sinergija nastopajočih, organskih delcev kalejdoskopa, ki z natančno, skoraj zrcalno simetralo ustvari dvom o pristnosti njihove fiziologije. od časa do časa se namreč zazdi, da so plesoča bitjeca na odru pravzaprav mehanske naprave, ki vodene preko računalniške simulacije predstavljajo uverturo prihodnosti. srhljivi hologrami, pri katerih je najbolj od vsega srhljivo, da to niso. da so ljudje kot mi, iz kitastega mesa in nemirne krvi.

ker se kruh rapidno draži in smo nad blagostanjem slednjega že vsi - razen parih tajkunov - obupali, so nam preostale le še igre. precej nehvaležno je zabavati prazne želodčke, razen če to počnete na sindikalni zabavi manekenske agencije, kjer je ducat članov občinstva letos zaužilo zgolj steblo koromača in majhen zavitek pšeničnih kalčkov.

ostala raja, katere prebavni trakt deluje na dnevni bazi, pa je v prvi vrsti rada sita. in šele potem so na vrsti igre. razvedrilo praznemu želodčku ne naleže kaj prida. morda je ravno zaradi apatičnosti publike estradna scena v perjadni deželi tako jalova, klavrna in (sl)abotna.

pri nas je slaven lahko pravzaprav vsak. če se vam ne uspe pririniti pod reflektorje s pomočjo krvave bitke talentov in kasneje utrujati vsega naveličanih gledalcev s svojo superiornostjo in histeričnim navdušenjem nad estradnimi dogodki, lahko mirno poskusite z drugo strategijo. delate namreč na tem, da se pojavljate povsod in posledično vaša agenda vsebuje sleherno pasjo procesijo, na kateri gre poskrbeti, da postanete vidni.

če imate mero pri pitju zastonjskega z vodo redčenega alkohola, lahko na sanitarijah zadovoljite kakega urednika rumenega tiska in že se vam obeta burnih štirinajst dni slave. če alkoholne mere nimate, se boste slej ko prej pojavili na naslovnici iste straniščne literature, vaše mednožje, ovenčano s ceneno strojno vezeno poliestersko čipko, pa bo zumirano na dodatni fotografiji.

morda bi podoben, a manj učinkovit rezultat dosegle amalgamske zalivke v vaših ustecih, ki jih kažete med renčanjem v objektiv, medtem ko se na priredbo šlagerja tom jonesove seksualne granate štorasto ovijate okoli kromirane gredi. v tekstovnem stolpcu vas bodo psovali, da imate piškave zobe, a kaj bi to. vsaka publiciteta je dobrodošla.

če vam nič od tega ne uspe, vendarle lahko pokončate pol svoje družine (po partnerjevi strani, da ne bo pomote) ali s krepelcem udarite soseda po glavi, saj je bil tako ali tako že skrajni čas. če slednji podleže poškodbam, se boste znašli na naslovnici časopisa že nasledje jutro in vas neprišteven ksihtek bo ugledala cela slovenija. dan po tem vas bo sicer zamenjal nekdo drug, vendarle pa je štiriindvajset ur slave bolje kot nič. kratko a sladko.

kakor koli že, s trdnim delom vam bo uspelo. delom, fizikalno zakonistostjo, izraženo v joulih in tistim trdim delom vašega korpusa, ki buri domišljijo vaših potencialnih oboževalcev.

le časovni lučaj vas loči od trenutka, ko boste na vseh festivalih, zabavnih oddajah in vaških veselicah - kjer vam za oder služijo tla kamiona, katerega cerada je kakopak odkrita - prepevali o svojih kolenskih pogačicah, na katere ne želite poklekniti, geoloških delcih, katerih si ne želite metati v oči in vrveh, ki jih grizete v navalu agonije, ki jo preživljate kot ena izmed eksotičnih divjih zveri. vsekakor vam svetujem čim več medmetov in nepretirano zahtevnih liričnih izkustev. določeno besedo lahko večkrat ponovite in predvsem so prikupne glagolske rime z njo v povezavi.

obstaja tudi mala skrivnost, ki osvoji še tako hladno srce poslušalca; tudi tistega s srčnim spodbujevalcem. ta mala tajna je seveda namigovanje na kaj pogrošnega. prepevate o tem, kako na harpuno nabadate tuno, vsi pa potihem vemo, da vendarle ni zgolj govora o eni izmed disciplin ribarjenja. prav tako uspešnica o brizgalni brizgi najverjetneje ne nagovarja vaških mladcev k vpisu v prostovoljno gasilsko društvo. nenazadnje je po sredi večno vprašanje o frustraciji nad velikostjo vašega lastnega, priraščenega gasilnega sredstva, s katerim pogasite kvečjemu kako vžigalico.

kakorkoli že, slava na veke vekov in medijski uspeh je zagotovljen. od vas pa je odvisno katero tehniko boste izbrali. v vsakem primeru velja svetovati, da si prelistate kakšno enciklopedijo o živalih, medicinski priročnik o spolovilih in pa skripto o tehniški mehaniki v strojništvu. z dobro kombinacijo naštetih tematik, parimi vzdihljaji in večerno toaleto, za katero se zdi, da ste se pravzaprav stlačili v nogavico inkontinenčne upokojenke, se ovenčali s kristali in posuli z gosjim perjem ter s klorom beljenimi zobnimi pulpami in prsno masažo, boste nedvomno postali najbolje plačani estradni umetnik pri nas.

toliko o kvaliteti. ali bolje rečeno mizeriji slovenskih glasilk in komolcev.

še dobro, da imamo od časa do časa možnost videti kaj kvalitetnega. kaj, kar po končanem ogledu pusti dober vtis, spomin z veliko začetnico in ne zgolj lužice na vašem trebuhu.

pohvala navdušujočemu plesnemu dogodku z začetka modrovanja ne gre na račun dejstva, da so protagonisti tujci - saj se slednjim tako radi dobrikamo in je vse inozemsko a priori bolj fino in imenitno kot je v resnici. če le ne pride z juga.

ne rečem, tudi pri nas so svetle izjeme. le da se njihova svetlost ne meri z barvnim odtenkom peroksida.

pozno je. naj vam namesto uspavanke prilepim pred oči nekaj vrstic iz uspešnice slovenske popevkarice, ki uspavanki primerno, govori o luni. luni, ki že tisočletja opazuje bizarne poskuse krajšanja človeške minljivosti.

…Luna spet nosi me tja, kjer se noč ne konča
Kjer se noč ne konča o ti luna - na

Spet bo kriva, da objeme menjala bom
vse dokler ne pade dol z neba

Kriva bo za vse obljube, da se bom jutri skrivala
o ti luna - na - na

O luna meni se zdi, da se že dani
Da se že dani, nad nami se že dani

Da se nov dan prikrito priplazi, da telesa nam ohladi
Šakalaka a, šakalaka a, šakalaka a, a, šakalaka a

Dopoldne gor, popoldne dol, na faktor pazim,
da ne zgorim

Komaj čakam, da pride noč, da luni se prepustim
o ti luna - na - na…

če vas slučajno muči nespečnost ali pa od zavisti ne morete zaspati, poskušajte razvozlati, kako se menja objeme do te mere, da zemljin naravni satelit pade dol z neba. to zagotovo odpira širši diskurz, s katerim se lahko ukvarjate v svojem toku zavesti. vse dokler se ne priplazi nov dan in vam ohladi telo.

nekako tako. nekako šakalaka a.

vstopamo v leto s prisrčno števko na koncu. osmica je mati številk. vsaj v digitalizirani obliki je tista glavna, iz katere se izrišejo vse ostale.

končevanje leta je kakopak čas bilanc. čas, ko nehote brskamo po spominu, rekonstruiramo dogodke in jih postavljamo v vrsto, enega za drugim.

tako se strumno postavljena častna četa spomina prikloni in čaka na svoj pregled. v vrsti miruje dvanajst članov, vsak s svojim orožjem in vsak s svojo prirojeno telesno hibo. zadnji, dvanajsti, se sicer šele opotekaje postavlja na konec, a vendarle je njegova usoda že zapečatena.

samo še en dan in skromni bataljon se bo zasukal na petah in dvignjenih glav odšel v brezno pozabljenja. ostala bo le rdeča preproga, tanka rdeča črta časa, spokojno čakajoča novih postav.

stvari se odvijajo hitro. ljudje prihajajo in odhajajo, pred seboj odpirajo vrata in za seboj z njimi loputajo. december je naporen mesec. od nas terja reorganizacijo življa, postavljanje vedno istih zaobljub in ciljev, ki z vsakim letom postajajo bolj zabrisani, težje osvojljivi, se s časom izkažejo kot nepomembni ali pa je njihova irelevantnost zgolj mentalen konstrukt, ki smo ga spretno napletli, da se nam z enimi in istimi stvarmi ni potrebno vedno znova ukvarjati. kar ne veš ne boli in kar ignoriraš le rahlo zbada.

ker je v patetičnih oglasih, nabitih s srhljivo harmoničnimi družinskimi člani, pedofilskimi dedki ter abotno novoletno dekoracijo, Želja največkrat uporabljena beseda, se je pri enem izmed njih moja malenkost ujela v zanko ter začela premišljevati o tem, kaj si pravzaprav želi.

želja se sicer ne sme povedati, saj se potemtakem kobajagi ne uresničijo.

kakorkoli že, tvegam. v najslabšem primeru bo ostalo tako kot je. želim si, da bi po svetu hodilo manj psihopatov, seksualno frustriranih subjektov, histeričnih latentnežev, premikajočih se kep s plutovinastim zamaškom namesto možganov, nasilnežev, katerih čas med zaznavo problema in njegovo rešitvijo s pomočjo udarca - izražen v sekundah - je enak njihovemu inteligenčnemu kvocientu, verskih blaznežev - katerim se po glavi pletejo najbolj ispirjene in bolne domislice ter potrošniških lobotomičarjev. če ste se morda prepoznali v enem ali več opisih, je morda najbolje, da vrstice, ki sledijo pustite neprebrane.

tista polovica, ki vas bere naprej, pa lahko vidi, da se za potencialno uresničitev vendarle ne gre bati. pa bi bilo seveda fino, če temu ne bi bilo tako.

čeprav nas s tv ekranov gledajo ljudje vedrih in zdravih obrazov, ovenčanih z belozobnimi nasmehi, katerih svetilnost prekaša jakost varčnih sijalk, je na tem svetu nekaj hudo narobe. na tisoče ljudi umira zaradi neke tekočine, nahajajoče se globoko v zemlji, ki naj bi bila last nikogar in vseh obenem. tekočine, ki poganjanja vaše vozilo, s katerim šarmirate pred sosedi, dokazujeto svojo zavidljivo finančno kondicijo, pa čeprav v resnici zaradi odplačevanja kredita dnevno pojeste zgolj pol kile bele štruce, namazane z margarino in postrežene s kislimi kumaricami ter rezino klavrne šunke iz vaške delikatese. zgolj zato, da se na dvorišču sveti makina, ki ima po vsej verjetnosti boljšo intuicijo, sposobnejšo možnost presoje in močnejši spolni apetit od vas. če nemara vozite hibrid, se vam iskreno opravičujem.

da vse vendarle ni v najlepšem redu, dokazuje veliko stvari. kapital nam, zahodnjaškim veleumom, kopiči holesterol v krvi medtem ko prav zaradi njega na črni in rumeni celini nečastno konča marsikatero življenje. ustvarjeno le zato, da bi proizvajalo več in več stvari, katere bodo naposled uporabljali ljudje onkraj vedno toplejše luže.

navadke seveda ne moremo storiti kaj dosti. lahko malo tarnamo, kdaj pa kdaj podpišemo kakšno peticijo in kupujemo v trgovinah, ki z raznimi certifikati dokazujejo, da pri izdelavi ni bila zlorabljena otroška delovna sila. od zavednega evropejca se torej pričakuje, da bo kupoval stvari po vsaj dvojni ceni, medtem ko lahko dobi popolnoma identične produkte za vsakim vogalom. in to praktično zastonj.

zgolj kupljen odpustek ne reši ničesar. tako ali tako nihče ne garantira, da certifikata ni odtisnila petletna ročica, ki je ta dan že sproducirala na tisoče enakih kopij, na večer pa za vloženi trud zagrebla v skledo na sopari kuhanega riža.

dokler ne bodo njenega delovnega mesta obiskali ambasadorji človekoljubnih organizacij, čuteči ljudje z vrha estrade, ki se bodo nategnjenih lic bedasto režali v objektive, pestovali uboge delavčke in trapali floskule, prihajajoče iz našopanih kolagenskih ust. po koncu dneva odprtih vrat v podjetju, kjer je povprečna starost delavca enaka številu neuspelih zakonskih zvez omenjenega obiskovalca iz sveta slavnih, pa se bo le ta mimogrede ustavil na kaki obali, združil prijetno s koristnim, popapal nekaj ogroženih živali ter se s privatnim letalom - s kerozinom na stroške fundacije - odpravil snifat v svoje razkošne sobane ter se omamljen prepuščati uslugam temnopoltih najetih ljubimcev. jako humanitarno.

če ste ob branju postali malček depresivni, vas lahko le ponižno prosim odpuščanja in vam na tem mestu prisežem, da tega nisem naredil načrtno. če ne pomaga, vzemite antidepresiv in prispevajte mini delček v kolesje farmacevtskih lobijev, ki na račun zlovoljnih in apatičnih zemljanov - torej vas - služijo bajne vsote.

recimo, da vendarle ni vse tako črno. da med ljudmi vendarle veje toplina, ki ni zgolj dobesedna in potemtakem ni posledica prekomernega krmljenja z novoletnimi jestvinami, ki napihujejo debelo črevo. recimo, da vendarle nismo povsem izgubili kompasa. da nas ljudje in stvari okoli nas še vedno presenečajo in povzročajo kriljenje želodčnih metuljev tudi med njihovim zimskim mirovanjem. da poleg pokončnosti, doseženi z viagro, lahko dosežemo moralno pokončnost, ki se nahaja znotraj naših posolarjenih in vsestransko korigiranih telesc. recimo.

kakor koli že, čaka nas še ena noč polnih želodcev, pristnih in nepristnih objemov, tipanj, kričanja že stokrat slišanih in preslišanih želja in trkov s šampanjcem, ki povzroča zgago in čudno izpahovanje.

in zopet bo vse mirno in prav in lepo, prišla bo pomlad, za njo poletje, kmalu jesen in že boste iskali škornje za plundro.

do takrat pa se imejte sila imenitno.

pred davnimi leti, je za devetimi vodami in devetimi gorami, od katerih je zadnja pravzaprav zid, na vrhu katerega je pritrjena spiralno ovita bodeča žica, neki nosečnici odtekla voda. po vsej verjetnosti se reva takrat ni zavedala, da bo ravno tekočina, ki napoveduje evakuacijo plodu iz interiera v eksterier, povzročila vsesplošno galamo. najverjetneje se ji niti sanjalo ni, da je s tem fiziološkim pojavom postala največkrat upodobljena modna ikona vseh časov, nepremagljiva diva pop kulture ter nesporna zmagovalka največjega šovbiznisa v zgodovini, sedanjosti ter prihodnosti tega neuravnovešenega in zastrupljenega planeta.

ker so vsi paru, ki je jasno nakazoval transformacijo v družino, odrekali gostoljubje in zapirali duri, je bila božja izbranka primorana roditi v hlevu, v družbi ovac in ostale podeželske favne. po porodu je očitno kaj kmalu okrevala, si nadela čista oblačila v tonih modne blumarin in bele, ter kot novopečene otročnice to počno, nepremično stala ob svojem ravnokar iztisnjenemu organskemu produktu.

podoba, ki v tem advetnem času krasi marsikateri ambient doma in po svetu.

spomnim se, kako sem v božjem hramu postavljal jaslice. čeprav moja mati ni spočela brezmadežno, in moje malenksoti niso vzgajali v verskem duhu, se je slednja v prvem razredu osemletke odločila, da po ovčje sledi hordi sošolcev, ki se po pouku vali po kolovozu in naposled posede v župnjišču.

tam dober meter velika nedefinirana kepica z rumeno rutko okoli vratu skrbno posluša kateheta, ki razlaga na prvi pogled rahlo nerazumljive stvari, ki ji danes, ko meri dobrih meter osemdeset - ter namesto rutke nosi črno pašmino iz kašmirja - in kateri je dano razpolagati z malo večjim mentalnim horizontom, niso nič bolj jasne kot takrat.

pa vendarle, kar se mora - ni težko. tako je minilo tudi osem let vlažne učilnice, vonja po slabem zadahu, hladnih stolov in mrzlih ljudi.

čeprav rahlo versko blazen kot otrok, se mi proti koncu prve četrtine stoletja stigme ne poznajo več. edine tri stvari ki so mi v povezavi z versko torturo ostale so: birmanski sonyev hi-fi, vonj po kadilu in spoznanje, da kovanci žvenketejo, zato je bolje v pušico spustiti v pest zloženo embalažo čigumijev, ki pa se ob padcu sliši enako kot bankovec.

v Merzelovem filmu Stregel sem angleškemu kralju, čokati bogatun pravi, da je katoliška cerkev multinacionalka z najboljšo strategijo na svetu; že slabi dve tisočletji oglašuje produkt, ki ga še nikoli nihče ni videl in od tega zavidljivo dobro živi. V novejši zgodovini smo sicer rahlo skrenili s poti božje vdanosti in posledično zamenjali božič za dedka mraza, vendar je to le jedka kaplja v morje zgodbe o uspehu. zdaj imamo tako ali tako oboje.

Dedka Mraza nisem nikoli pretirano maral. ko mi je bilo štiri ali pet pomladi, so sivolasemu bradaču izpod težkega usnjenega plašča pokukale kavbojke. to je seveda v mali otroški repi vrglo senco na avtentičnost njegove metafizične figure. čeprav denim vedno in, je bilo na tistem mestu pričakovati nekaj bolj tekstilno izzivalnega.

z miklavžem ni bilo nič bolje, saj je nekega jutra slednji v pehar nasul dobrot in igrač, na hodniku pa ponoči izgubil v Metalkin ovojni papir zavite termo nogavice. s tem je zagotovo izgubil dobršen del svojega osebnega sija. da kupuje v socialistični velebragovnici, oddaljeni slabe pol ure hoda, mu zagotovo ni dodalo točk na lestvico priljubljenosti. vendarle se mi je bilo takrat zdelo, da te stvari pridejo iz neba.

in kaj si za božič želite vi?

zagotovo se želite razvajati s hrano, ki je svoj božič praznovala že nekajkrat, saj je med transportom zamenjala vsaj pet časovnih pasov. se med drugim obdariti s sila imenitnimi produkti, katere boste po dveh tednih založili neznano kam, ter se po večerji malo nacukati. onegavljati se vendarle ne gre, saj bogec tega večera lucidneje zre iz svojega nebeškega firbčnika. sploh pa je potrebno iti k polnočnici ter v naftalinskih krznenih plaščih, polnih vampov poslušati o tujih tegobah in moliti za lastno zveličanje. seveda pa ne pozabiti v pušico dodati vsaj podvojeno. je vendarle Svetega sina rojstni dan in se je vredno malo skeširati.

ne samo, da ste s tem vložkom korak bližje guest listi za nebesa, postali ste tudi mali vlagatelji v podjetja na domačem in tujem trgu, prav tako imate potemtakem mini delež v medijih in s tem na nek način postanete del izvršne oblasti v državi. kar pa ni kar tako. imeti v rokah vajeti gospodarstva in medijev namreč. sicer uradnega nimate certifikata, a vendarle nekaj velja že zavedanje, da ste nekaj več in da lahko nevednim po(d)ganom serjete po njihovi zunanji steni, ki obdaja tistega malo možganske prostornine, ki jo topoglavi antikristijani premoremo.

tudi tokrat z zajetno vsoto krajcerjev, spuščenih v cerkeveni budget, podarite darilo samemu sebi. ker se cenite.

če pa slučajno ne greste v hram dobrote in usmiljenja, pa v vroči mešanici božičnega sadnega čaja, soka iz sveže stisnjenih grenivk, klinčkov, cimeta, medu, belega vina in brandya, podvojite količino slednjega ter z razostrenim fokusom buljite v božično drevesce.

ko je vse tiho, le ogenj prasketa v kaminu in ko prostor diši po smoli, pomislite, da zjutraj lahko poležite kolikor vas je volja in se z rahlo porejenim korpusom, ki leži zraven vas, še malo požličkate.

in končno spravite košček mletega oreha izza dlesni, saj ste bili ponoči prepijani, da bi si umili zobe.

očarljiva simpatičnost pisanja bloga je njegova legitimna neodgovornost do kogar ali česar koli. čeprav na členkih pomrznjeni prstki že lep čas niso ničesar poslali v blogersko orbito, tem členastim mesenim valjčkom niti na kraj pameti ne pride, da bi pojasnjevali zakaj je temu tako. pa vendarle ima stagniranje svoje razloge. čeprav napisano rahlo zaudarja po kontradiktornosti, temu vendarle ni tako. kronološko nanizana dejstva so namreč eno, razlogi pa drugo. pa smuknimo k njim. prav po zimsko in prav po mačje.

tu pa tam se prikrade obdobje, ko nekaj v notranjosti vaših atletsko oblikovanih utripajočih trupelc klokoče in brbota. se v notranjosti kopiči, ob stene zaletava, kobaca in naposled vsega nastane velik zalogaj in že je potrebno le še moške miške spolovilo, da pred vas se zgrne velik besedni tolovaj. pa ne mislim na zagonetno diarejo, nadležno zapeko ali kakršno koli drugo obliko motene sračke. vrstice vendarle teko o posebnem stanju, ko se besede same od sebe nizajo v mislih in ko se stavki zlivajo v celoto, tako fino in tako prikupno, da je odplakniti jih v pozabo nenazadnje pravi mali samomor iz zasede.

ko se le-te nenazadnje pojavijo na zaslonu in se postopek parkrat ponovi, je brezno zopet prazno. oropano svoje bivanske stelje, prikrajšano za idejni kompost ter globinsko očiščeno artikulacijskega smoga, naposled čaka novih pedogenetskih plasti, svežih padavin in sprememb svoje eksistencialne rečne struge.

celo dolgo jesen je brezno samevalo in čakalo na masten zalogaj, katerega bi lahko ujelo s svojimi spretnimi usteci.

pa tega ni in ni bilo.

slednje seveda ne pomeni, da jesen ni bila velikodušna. ravno nasprotno. v sivih in vlažnih dneh se je emocionalno drevo nepričakovano razcvetelo in zdi se, kakor da bi se naša perjadna zverinica v kateri živimo, prezrcalila na drugo stran zemeljske poloble. ravno zaradi tega je bilo fokus sila težko kanalizirati v črkovno vrsto. namesto kategorične urejenosti so miselne kobilce podivjale, brez nadzora te male barabe poskakale vsepovprek, topotale, skakale, divjale, vse marjetice potacale.

v takem obdobju človeka le malo stvari uščipne za lica. popolnoma ravnodušen postane do vseh stvari, ob katerih bi le časovni lučaj nazaj cepetal od jeze, se penil od ogorčenosti in zvijal v krčih sočnega sarkazma. vse male bizarnosti vsakdana se hladnokrvno pometejo pod preprogo in tam na veke vekov tudi ostanejo.

čeprav se za novopečeni center svojega življa maškarate vsaj dve uri pred snidenjem, se bašete v paradno monduro in lepotičite predele telesa za katere ste že pozabili, da sploh obstajajo, vas za svet okoli simbolnega prezervativa, v katerega ste ujeti prostovoljno, skrbi manj kot nič.

na lastno željo ugrabljeni spermij tako stoično prenašate svojo pozicijo v kolesju splošne možganoplralnice in mirno preberete članek v rumenkasto obarvani Kranjski č’belici, kjer razne astrologinje napovedujejo najnatančnejše prerokbe datuma poroke našega vrlega tovariša mandatarja in njegove marionetne spremljevalke, domnevno vodene preko transformatorja, nameščenega na mestu, kjer je bila predhodno opravljena precizna in temeljita frotalna lobotomija. in članek o opaženem zlatem prstanu, ki se je skrivnostno znašel na prstancu omenjene slovenske različice Steppfordske ženske, celo spokojno končate, brez da bi stran oškropila vsebina vašega gastro prekata. da bi namesto prežvečenih ogljikovih hidratov na papirju pristale beljakovine, ter - kot v osnovnošolskih časih - strani zalepile skupaj, se ob priloženi fotografiji omenjenega para za to ne gre bati.

svet tako potuje mimo vas onkraj umazanih šip in kar naenkrat vas v oči zbode naslov lastnega bloga, napisan v brezplačnem časopisu slovenskih internetnih mojstrov. na tem mestu gre seveda zahvala Črnemu, z vsem pripadajočim zahvalnim protokolom, imaginarnim stiskom dlani in v znak spoštovanja kvalitete in kvantitete blogerskega opusa omenjenega avtorja, klonjenim pogledom.

smo v obdobju čudaške mešanice kranjskih klobas, tisočerih zaporedno vezanih lučk iz rok azijske otročadi, blebetanja z alkoholnim zadahom in sindikalnih zabav, ki se končajo s trepljanji po vesti in riti.

naj se leto konča. in začne novo, še lepše. s pomladjo v pravem času in glavo na pravem mestu. do takrat pa na eks. in kar tako naprej. tako in drugače.

počasi, a vendarle upanje vzbujajoče, izbrano točko pogleda ne spremljata več dva para linij, na obronkih neprekinjenih ter po sredi črtkanih perspektivično izrisanih usmerjevalcev k točki pozornosti. tudi iz ušes se izmika enoličen zvok drsenja štirih koles, ki drseča po asfaltu v bolj ali manj enakomernem ritmu premagujejo kilometer za kilometrom.

pljuča je že dodobra napolnil zrak vlažne ljubljanske kotline, otip mivke zamenjale dlani ob ponovnem snidenju, ter oči umirile neštetokrat videne podobe mestnih vedut in premikajočih se človeških artefaktov iz stalne zbirke mestne forme vive.

lepo je jesen potegniti za nos in njen s poplavami ovenčan triumfalni prihod izigrati z odhodom v tople kraje, kjer se trodimenzionalnost vidnega polja popači na ploskovno površino, determinirano z ravno črto na sredini ter temno modrim poljem pod in svetlejšim nad njuno ločnico. stvarna Mondrianova slika, kjer je minimalizen kompozicije, linij ter barv radikalen celo zanj.

pa vendar se rahla melanholija jeseni prikrade tudi tisoč kilometrov daleč. potihem sledi ubežnikom in jih naposled pričaka v zasedi, s svojimi dolgoprtimi ročicami pod nos nastavi vonj po pečenem kostanju in svežem jabolčnem moštu. ravno toliko, da se ob detektiranju ključnih simbolov prihajajočega časa s soncem obsijan pogled rahlo pobesi, ustnice zravnajo in telo, nastavljeno raznim nevidnim kožoškodljivcem, v vsej vročini narahlo zmrazi.

in že se človek počuti kot kuščar, ki zvit na previsu klifa lovi še zadnje sončne žarke pred vetrovno jesenjo in naposled mrzlo zimo. mali uvoženi balkanec, nekdanji luskavičasti jugoslovan, ležeč poleg vizualno izzivalnih mesnatih tvorb, ki z nezanemarljivimi razsežnostmi maščobnih oblog, ki kot zaseka oblivajo njihove krače, reprezentativno predstavijo človeško različico slovenske pomurske specialitete - mesa iz tunke.

ovite v plastične kopalke, lep čas tenstane na žgočem soncu, tako obrnejo smer potrošništva in se po cikličnem postopku od konzumanta instant pripravljenih krmil pretvorijo v konzumirani proizvod sam. ovite v razne poliamide in polielastane, so šolski primer dejstva, da si kar ješ. poli torej.

Poli dežela je velika in slikovita ter se razprostira od Skandinavije do Sredozemlja. Njeni prebivalci so mladi, še mlajši in mladi po srcu, vsem pa je skupno, da obožujejo Poli.

tako namreč piše na spletni strani omenjene gurmanske piče, po kateri se vam najverjetneje ob povečani količini basanja z dotično meseno pregreho po nekaj letih namesto mišic pojavijo mesene štruce ter po žilah začenja pretakati belkasta celuloidna snov, katere agregatno stanje je težko definirati.

kakor koli že, minorna cena za sprejetje v Poli deželo.

na pričujočem potovanju, kjer se je ideja o ležečih počlovečenih klobasicah sploh porodila, so mi tatinski baraboni izmaknili passport. čeprav se mi je to na začetku zdelo bajno nepraktično in sila nepotrebno ukvarjati se z rdečkasto knjižico, ki potrjuje mojo večno nacionalno pripadnost državi v obliki žive surovine salam o katerih teko vrstice, se mi je utrnila sila prikupna domislica; postati deklariran prebivalec Poli dežele. si predstavljate kako je, ko pridete na mejni prehod, in namesto potnega lista razposajeno zapojete slogan vaše velesile Poli dežele?

zakaj bi zgolj umetniške afnarije imele status fiktivne države, kot je to v domeni NSK in Državice Ptičjestrašilne?

Poli je bila prva piščančja posebna klobasa na tržišču, prava avantgarda.

oglaševalski strategi so dovolj nazorno nakazali, kaj je pri nas resnična avantgarda. da si ne bi kdo slučajno domišljal, da so hitlerjevim podložnikom podobni glasbeniki z usnjenimi dodatki ter kovinskimi zakovicami ter slikarji, ki v ultimativni črnini slikajo neke črne križe na beli podlagi, nekaj posebnega. črne križe lahko naslika vsak petletni otrok, dreti se life is life pa je tako ali tako domena vsakega najstnika, ki se ga ob petkovih večerih rahlo do pretežno naleze. Slovina, zmešanega s tuševo Kokolo, seveda.

prezenca umetniških skupin, katerih dela so postavljena pred čutila občinstva svetovnega geopolitičnega zemljevida je torej zgolj patetičen poskus kanaliziranja svojega opusa v orbito avantgarde, saj prava je očitno domena salame.

da si avantgarden, je treba torej pridobiti zavidljivo finančno kondicijo ter kapital usmeriti v mesno predelovalno industrijo. kupiti mašinerijo, ki malim rumenkastim bitjem omogoča življenje vredno svojega imena. žal kratko a sladko. preživeto pod neonskimi lučmi, z veliko količino rasnega hormona in antibiotikov. kot da bi jedel veliko čokolado z lešniki. dokler ti ne zakrivijo kljuna in naposled zmašinajo v rozkasto pasto. način pokončevanja je sicer rahlo brutalen, pa vendar se umre za deželo. Poli deželo. in avantgardo. pozabite cukrarno, dragi mehkoglavčki. pozabite na arhitekte, ki so se metali s svojih zgradb, kot naprimer Johann Otto von Spreckelsen s pariškega La grande archa ali Borromini s cerkve Svete Neže. alternativa se namreč skriva v mesnih kombinatih.

da pa je Poli pametnejša od vas, lepo piše v nadaljevanju njihovega superiorno obarvanega bralnega čtiva, saj bi ob slednjih komplimentih zardela še miss slovenije, vesolja, kmetije,oljne repice ali miss analnega srbeža, če hočete:

Je iskrena in naravna.

Je simpatična, zabavna, duhovita, navihana, sveža, inteligentna.

Je večno mlada.

nikoli nisem dojemal pastozno zmletih mrtvih živali kot nekaj sila simpatičnega. tudi kaj prida zabavno se mi ne zdi. duhovita? za crknit od smeha. ob vsakem obisku supermarketa me ob polici s to histerično duhovito jestvino zgrabi napad smeha, kjer se gatke strgajo in skozi njih slej kot prej od smeha pricurlja nekaj malega zlatega dežja, tako navihana je, saj kot pravijo: zabava druge in razume humor.

inteligenčni kvocient v plastiko zavite klobase pa je tako ali tako višji od splošno opevanega mentalnega kredita Iris Mulej.

moja skromna eminenca bo poslej menjala državljanstvo. meje so postale zabrisane, tako ali tako nastale zgolj v glavah ljudi. na naslednjem potovanju bo namesto slovenske nalepke na prevoznem sredstvu nalepljen svež kolobar salame, simbola te bombastične indije koromandije tkiva, žil ter kosti. grba in simbola novopridobljene domovine kateri odslej pripadam.

v času moje blogerske abstinence sta se zgodila dva dogodka, ki navidez nimata neposredne povezave. ali pač.

prvi je film, ki se je sveže ugnezdil v mojo potujočo virtualno knjižnico. čeprav sem ga videl že nekajkrat, je v teh deževnih dneh zadel žebljico na glavico. Koyaanisquatzi iz leta 1983.

ta polovica dveh istoimenskih dokumentarcev obravnava življenje zemljanov. po principu fast forwarda si lahko v nekaj sekundah ogledate celodnevni ritem newyorške avenije in rakurz kamere, postavljen na zavidljivi višini, vam poda licenco nekoga, ki zviška opazuje svet na tleh. bodisi ptiča, japijevskega poslovneža s stanovanjem v petdesetem nadstropju stolpnice na peti aveniji ali nemara Boga. zakaj pa ne.

od tam ljudje na ulici izgledajo kakor mravlje, avtomobili pa v najboljšem primeru kakor smrečne iglice, ki jih ta mala marljiva bitjeca premikajo. vse dogajanje izgleda jako organizirano in zdi se, da navidez kaotično atmosfero vendarle odraža precizna organiziranost, popestrena s strogimi pravili - ponazarjujočimi z raznimi vizualnimi simboli. kamera se nato premakne v drobovje mesta, na postajo podzemne železnice, kjer ekran prevevajo stotine potnikov, ki z nadzemeljsko hitrostjo vstopajo in zapuščajo vlak. oko lahko za celo sekundo uzre kak obraz, ošvrkne ovratnik plašča ter zazna razliko med belci in politično korektno rečeno: afroameričani. fascinacija gledanega vas nato popelje v supermarket, mesnopredelovalne obrate ter tovarne raznih tehničnih pripomočkov, ki jih človek v atomski dobi nujno potrebuje.

danes, po štiriindvajsetih letih, bi se namesto temnopoltih rok, spremljanih z očesi izrazitih beločnic, v kadru znašle rumenkaste dlani, vodene preko poševno formuliranih organov vida. prav tako bi namesto raznih tranzistorjev in zastarelih walkmanov pričujoče roke šivale naprimer domačo savno, ki bo nemara preko teleprodaje priromala v vaš dom, da boste lahko zbasani v termično vrečo gledali v svet onkraj vas in se zraven potili kot blazni.

čeprav ljubljana ni veliko jabolko in čeprav je pogled z nebotičnika rahlo jalov, si urbano življenje vendarle igra hitro koračnico tudi v metropoli naše perjadne dežele. sicer je termitnjak bolj uboren kot ne, pa vendar se v njem premikamo. zaletavamo, čakamo in mencamo. pri rdeči stojimo in pri zeleni korpus premikamo na drugo stran. kakor hitro se le da. po domače povedano, nas rahlo skrbi, da nam bo s časom zabasalo.

prejšnje nedeljsko popoldne, so moja v stopala poganjala kolo, obuta v poletne plastične sandale, udobne ter precizno izdelane na kritičnih točkah, kjer bi sicer uspeli žuliti. pohvala gre seveda komaj petletni, a spretni Hao Shen, ki se je pri šivanju dotičnih medprstnih predelov še posebno potrudila.

kakor koli že, treba je bilo kupiti nekaj malega jestvin in najboljši sosed na bavarskem dvoru rad prisluhne žvenketu vaše denarnice tudi ob nedeljah. v vrsti čakajočo mojo malenkost nonšalantno prehiti brezdomec ter po istem postopku obide tudi druge in se naposled postavi pred apatično prodajalko. gospej, ki je bila na vrsti, se je aroganca pulzirajočih jeter - nameščenih v drobovje vohalno izzivalne stranke - seveda zdela sila nedopustna. tako so frotiraste hlače, tesno objemajoče neskromno zadnjo plat, nahrurile ohlapno viseče, mestoma raztrgane in vsled mešanim teksturam površine - barvno neopredeljene prejemke neodoravajočih psovk. pa se je njihov lastnik zgolj namrdnil in mirno dejal: “nimam časa.”

v primežu časovne interakcije se očitno brez izjeme znajdemo vsi. tudi tisti, katerim je mesto dnevna soba, v katero zadnje čase vse pogosteje zamaka. in v kateri se nam mudi tudi ob nedeljah.

v eri, v kateri je Življenje najboljši marketinški prijem oglaševalskih strategov, Mladost najboljši prodajni artikel farmacevtskih korporacij ter Sreča zmagovalna taktika vseh ostalih, že hudičevo veliko zamudimo, če svojega življa ne zajemamo s polno žlico. na dnevni bazi, da ne bo pomote. saj res je hudič, če se ne moremo vsak dan zbuditi nasmejani, si intervenozno vbrizgati Q encima 10 in dneva nadaljevati v slogu kolagenskih lepotic z izsesanimi trebuhi, ki se za razliko od naših podalpskih gospa, lahko nesramno bašejo s čokolatini- popolnoma brez skrbi, da se jim bo slednje kje poznalo. medtem ko je “a moment on lips - an eternity on hips” za naše grudo tlačiteljice rek, ki v možganih utripne pogosteje od njihovega srčnega ritma.

da ne bo pomote, tudi naše manj številčne in prej minljive polovice mit o bombastičnem super statusu obstoja ni obšel. ne samo da imamo metro, iber, nano in mega seksualce, poznamo tudi razliko, ki nas od slednjih loči. in katere zavedanje seveda ni pretirano balzamično izkustvo. po principu daj-dama smo celulit zamenjali za plešavost in frustracijo nad majhnim oprsjem za pivski vamp. tudi močnim in za kozmetične afnarije nedovzetnim patriarhalcem se pobesi pogled ob zagoreli organski različici grškega kurosa, ki na glavi nosi svetlečo in umetelno pristriženo roževinasto pokrivalo, medtem ko se njim na buči za silo drži le še nekaj malega las, izraženih v številu seštevka registerske tablice njihovega vozila.

in ker se nam razna mala razočaranja nalagajo na vest hitreje od prahu na škatlici kondomov, nas postane malo strah. strah, da se bomo izgubili v množici, ki se jo naslavlja zgolj z davkoplačevalci. da nikoli ne bomo zares srečni in da se nikoli ne bomo mogli niti pretvarjati, saj je naše premoženje za kaj takega premajhno. strah nas je, da niti umrli ne bomo spektakularno. če je usojeno, da na prehodu za pešce našo nad povprečnostjo paranoično minornost zbije avto, to zagotovo ne bo nobel ročno izdelan Aston Martin temveč nas bo najprej v nepokretnost in kasneje pod rušo butnil zarjaveli stari Subaru. kako patetično.

ko sem bil manjši, so mi roditelji prigovarjali, naj me ne bo strah, saj je strah znotraj votel, zunaj pa ga nič ni. sicer prijetna besedna zveza, a žal popolnoma zgrešeno vzgojno pomagalo. zdaj vem, da je Strah spodaj, Življenje, Sreča in Mladost pa zgoraj; na ulomkovi črti regulacije termitnjakovih bitjecev namreč.

tega vašim teme boječim krompirčkom rajši ne razlagajte.

…

drugi dogodek, nanašujoč se na uvod, pa je seveda po črednem nagonu poslušan live act našega velecenjenega glasbenega virtuaoza, dj Umeka. le-ta pa se je bolj kakor v ušesa vgnezdil na očesno roženico ter počasi pronical do miselnega vložišča. sedaj že lep čas čaka pred administrativnim pultom, kjer ga bodo asociativni birokrati napotili na nadaljno obravnavo. s poštempljanimi koleki se bo sleherni trenutek napotil po zavitih kanalih in naposled potrkal na dislocirano enoto izpostave - vaše branje ter posledično sposobnost vživetja v orisani svet sobotnega veseljačenja.

vse kar ste prebrali v napisanih vrsticah je zgolj razširjeno stanje dogodka, ki v praksi še kako fino ponazori zgornja razmišljanja. močna koncentracija mladičev, ki kolektivno poskakuje na momente brutalen ritem in izživlja svojo mladost. seveda zastonj, saj dogodek pokriva pokrovitelj. tisti, kateremu skoraj polovica udeležencev plačuje račune za svoje pogovore. tisti, ki nam preko jumbo plakatov na čelo nalepi srečne ljudi, s telefoni v manikiranih rokah. in tisti, ki baje tudi humanitarno namenja sredstva svojega dobička. saj dobrota je v rokah premožnih, kakopak. širokosrčnost pa taka.

vse lepo in prav, a kje je tu strah? ni ga. v tem primeru je kot denarnica na koncu večera. znotraj votla, okoli pa je nič ni. malo pivo je namreč stalo tri evre.

v našo deželo se počasi vtihotaplja jesen. čeprav so dnevi še vedno vroči, se svetloba sonca že kiti s svojo zlato patino in drevesa dobivajo daljše sence. ljudje smo postali malenkost postani, nevrotično iščoč hladne predele tega velikanskega mesta.

jesen je lahko prekleto lepa. je letni čas, ki melanholično nanaša rdečilo na svoje ustnice, skozi katere bo naposled zima pokazala svoje zobe.

je obdobje leta, ko vaši kozarci ob večerih prenehajo pogrešati ledene kocke in ko vaše posteljno pregrinjalo najraje gosti še koga poleg vas. sploh če spodaj na ulici dežuje. medtem, ko na repeat poslušate What a difference a day makes dinah washington, si lahko le bežno predtavljate, kako se ljudje zunaj vaše na novo ustvarjene opne zadevajo z dežniki in bentijo nad mimo vozečimi prevoznimi sredstvi. v en glas vzdihujejo v soparno kopreno nad mestom ter težkih glav kljubujejo dežnim kapljam, prihajajočim iz temnih oblakov, ki so tam gori mirno čakali, da vržejo solze na naše poletne pregrehe. medtem pa vaše šapice nabirajo kostanjeve besede, jih polagajo v asociativno košaro in lupijo ježevko, da se lahko naposled prebijejo do njihovega oblega jedra. začenjati razmerje jeseni je zagotovo drugače kakor to početi v drugih letnih časih.

kakorkoli že, po večeru se dan pozna. niti ni pretirano pomembno, kako ste določeno zvezo začeli. bistveno je, v kakšen konstrukt se je naposled slednja razvila.

seveda se vse začne z vizualno impresijo izbranega. tu obstaja več zvrsti.

poznamo naprimer pletilčnike; to so ljudje z izrazito vertikalno tendenco obraza. povezave med simboliko poimenovanega in posledičnem reflektiranjem v zmes kosti, mišic in kože mi najverjetneje ni potrebno natančneje interpretirati.

sledijo jim stebličasti, pri katerih vas njihova facialna značilnost spominja na stebeljno zelenjavo. sicer je slednje težko definirati, vendar sem prepričan da se vam je to že zgodilo. če zgolj izbuljenih oči zrete v ravnokar prebrane vrstice in vaša spominska žarnica brezuspešno osvetljuje vsebino predalov mentalnih kartokek, naj vas pomirim. se bo že še zgodilo.

tretji v vrsti korakajo milčniki. milčniki so subjekti, na katerih se vse zdi nekako otroško, četudi jim njihov EMŠO že pošteno diha za njihov ovratnik. imajo nežne poteze obraza in vse kar bi z njimi počeli, bi bilo namakanje v kadi in nanšanje otroškega mila na njihovo ponavadi precej nerazvito telo.

kolono počasi končujejo primežniki. sicer sorodna vrsta pletilčnikov, le da je ob formulaciji njihovega obraza po principu vrtenja primeža, en face obraza potinisnilo v ospredje in je zatorej njihov profil izrazitejši od frontalnega dela. če ne veste točno za kaj gre, poglejte zlato ribico v akvariju.

kot zadnji se na tej vizualni promenadi pojavijo kosmičasti; to pa so izrazito mehko formulirane obrazne poteze. predstavnik te manjšine ima obraz, ob katerem se vam zazdi, da je izoblikovan iz kosmov vate. vse je nekako mehko, oblo in prijazno. negativna posledica pa je počasna uravnoteženost med konkavnimi ter konveksnimi predeli. tako kosmičasti v zrelih letih dobijo asociativno formo na paličico navite sladkorne pene.

toliko o vizualnem. s časom so se v mojem fiktivnem ljubezenskem almanahu oblikovale tri karakterne kategorije partnerja:

prva sliši na ime limone: ta kiselkast sadež, pri katerem vitaminski koeficient nima neposrednega pomena, zaznamuje partnerja, ki zvezo jemlje kot sila priročno kompenzacijo napornemu ter stresnemu delovnemu urniku. na začetku še pokaže nekaj malega življenja in najpogosteje vas ne pritegne zgolj zaradi svoje seksualne energije, ki slej kot prej tako ali tako postane srhljivo nepomembna. to so ljudje, s katerimi lahko popolnoma preprosto in brez zapletov prekrevsate svojega življenja krog. če vas ne motijo spremljevalne fantazije o divjem razvratu z vsakim drugim telescem - vsebujočim vsaj minimalno zadovoljivo potencialno energijo kresilnega momenta - ki vam pride na pot. če torej limone ne prepustite same sebi, bo mirno ždela poleg vas. sama od sebe se zagotovo ne bo odkotalila proč. ob slovesu se ji bo sicer zdelo nekam čudno, prav bridko jokala pa tudi ne bo.

druga je mala tajna velikih kuharskih mojstara - vegeta. vegeta je tista demografska unija vašega ljubezenskega opusa, ki je na vas vegetirala. sicer bi prvotno mislili, da gre nemara za isto kategrizacijo kot pri predhodnici, vendar je tovrstno etiketiranje zmotno. vegeta vas jemlje kot samoumevno in zraven počne kar se ji ljubi, saj ji na koncu koncev, ne glede na razplet izbirnih vsebin, še vedno ostanete vi. čeprav vam je omračila um in libido postavila na piedestal vaše biti, v svojem emocionalnem razvoju ni prerasla otroških čeveljcev. ravno zaradi tega svojih spremljevalnih avantur ne vidi kot pretirano spornih. od vaše tolerance je odvisno, koliko časa si boste okus svojega vsakdana ojačevali s tem aditivom. lahko sicer počakate do stanja, ko se bo za vašega spremljevalca zanimala le še receptorka klinike za abdominalno kirurgijo in urološke motnje, ali pa navkljub vsemu mukotrpno stanje prekinete. namesto odgovora na vašo odločitev boste prejeli zmedeno porogljiv nasmešek na obrazni shemi sogovornika.

tretja zvrst pa se kiti z imenom prduhi. ta naturalistično poimenovana kategorija se pojavi, ko vas niti decentno izvajani prdci vašega izbranca ne motijo, z leti pa se jim celo na glas krohotate in s tem nemara še pospešujete izvajanje kompleksnih organskih simfonij vašega plinasto navdahnjenega maestra. temu bi se nemara celo lahko reklo romantična ljubezen. dolgoletno blaženo stanje, kjer še vaš seksualni imperativ zastavite za jutranjo vsebino pljučnega katarja vaše ljubljene osebe. in to tiste, ki je poleg ostalih kvalitet, med drugim izredno duhovita. tudi dobesedno. in takih je seveda najmanj, kakopak.

zanimivo je, da se posamezne kategorije lahko v partnerskem razmerju med seboj izključujejo. in na tej točki seveda nastane konflikt interesov. bog ne daj, da imate nekoga za prduha, dejansko pa je zgolj navadna vegeta. obratne možnosti seveda ni. nihče pa ne pravi, da ne morete biti nekomu vegeta vi, čeprav vas ima za prduha. seveda obstaja opcija, da svoje vegetarijanstvo omilite na znosno raven. vendar s tem ne pridobite ničesar razen tega, da drugemu udeležencu sobivanja postanete partnerska limona. kar pa je seveda manj kot nič. prepletanje med seboj različnih karakternih disciplin je torej potemtakem vnaprej obsojeno na propad, saj kdor izgubi - ta dobi in kdor dobi s tem izgubi. pa se pojdite razmerja…

nemara se kje še najde kdo, ki ustvari popolnoma novo alinejo partnerskih izkustev. čeprav vztrajno pogledujem skoz kukalo vhodnih vrat, stopnišče sameva. pa vendarle se morda nekega lepega jesen napovedujočega dne na vratih pojavi dih jemajoča podoba, ki je ob deljenju lepotnih karakteristik stala tesno pri koritu. s kvačkano odejo v levi roki in konzervo rjavega fižola v desnici.

ker se vreme kisa in teden začenja, sem se odločil, da vas, mojih pet bralcev, razvedrim z lahkotnejšo vsebino. v prejšnjem postu je bilo govora o varljivem prem vtisu. tisti polovici, kjer je se začetno navdušenje nehvaležno manifestira v veliko zmoto. da uravnotežim temo, ji v vrsticah, ki bodo sledile, dodajam drugo polovico. z malo intelektualnega napora po metodi obratne funkcije, ste najverjetneje ugotovili, da gre za katastrofalen prvi vtis in njega nepričakovan zasuk.

pripetilo se je slabo desetletje nazaj. moja pubertetniška skromnost je na nekem festivalu po principu neizbežnosti spoznala rahlo jezno in predvsem apatično utelešeno kombinacijo melanholije in mladostniškega sarkazma. začetna ideja o nasproti sedeči revi je bila vse prej kot vzpodbudna. s to mlado, nesipantično pulzirajočo stvarjo sem v tistem zmačkanem dopoldnevu izmenjal tri klavrne povedi, dva enozložna odgovora ter nekaj medmetov, ki pa so bili zgolj subtilno izvajan izraz bolečine v kljuvajoči meseni žogi, v kateri so se možgani vsled dehidracije skrčili na velikost rozine. da bo ta vznemirljiv dialog, sproveden z dotično osebo, tudi edini v življenju, sem bil prepričan bolj kot v domnevo, da je nonšalantno izbruhana vijolična vsebina želodčka pri sosednji mizi posledica prekomernega vnosa alkohola v telo. pa temu ni bilo tako.

pobita sogovornica je danes srajca moji riti, nesramežljiva madame bruhalica pa je sedaj morda ponosna mamica malega prvošolčka, katerega je groupi spočela za odrom festivalskega prizorišča. in že naslednje jutro dobila rapidno nosečniško slabost.

no, kakorkoli že, tega ne vem. vem pa, da sva z nasproti sedečo sitno punkovsko nevesto v pičlih nekaj minutah spočela majhen plod. prvotno nezaželena nosečnost z malo mehurčico, s polnim imenom Doživljenjska Prijateljska Renta, je bila več kot očitno rizična. pa se je vendarle vse dobro izteklo. s predporodno vodo vred. zdaj je mehurčica prestopila od pionirjev k mladincem, čakajoča na vihravo pubertetniško obdobje.

vsa leta njenega razvoja sva jo roditelja dojila s celodnevnimi in nočnimi pogovori, pitala s potovanji, razvajala z bolj ali manj smiselnimi aktivnostmi ter jo z vsemi preživetimi trenutki pripravila na nadaljno pot njenega mladega obstoja.

namesto s pravljicami, sva ji domišljijo bogatila v eri stilskih preobrazb. v začetnem obdobju, obdobju vzpona, je bilo silno zanimivo narisati človeka s poljubno izbrano poudarjeno vizualno izzivalno telesno karakteristiko. slednji je nato obiskal plastičnega kirurga, ki je nevšečnost uspešno odpravil. to je bilo obdobje nesrečne tončke nosan novak, ki se je po uspešno opravljenem posegu preimenovala v gitico potemkin. sledilo je zlato obdobje, kjer se ni več natančno vedelo ali je operacija uspela ali ne. iz branka potrča je nastal nezemljanu podoben bibi lagoga, iz ogri beličnik, vedno lepo urejene gospe z jabolčnim ogrizkom namesto glave, pa vroč krožnik pireja. moja maksima je zagotovo opra centrifužnik, vizualno izzivalna dama s pralnim strojem, vgrajenim v drobovje, ki se je naposled preobrazila v cvetko gatnik, kateri je iz vratu pognalo stojalo za sušenje opranega spodnjega perila. počasen zaton tega nadvse kreativno preživetega skupnega časa so zaznamovala že malenkost nadrealistična bitjeca, kjer je bila preobrazba ciklične narave, saj stanje pred operacijo ni bilo nič bolj zaskrbljujoče kakor tisto po njej. predstavnik je zagotovo torija verena beštal, ki je pravzaprav nekakšna velikanska silikonska ustnica, izpod katere poganja pet parov dojk. nosi čevlje, na katere je pritrjena kompleksna mehanizacija kolesc, vzmeti, gredi in podobnih elementov, s katerimi se dotična kreatura lahko sploh premika. iz največje dojke ji izraste vtičnica, ki služi kot električna vez s posebej formuliranimi ušesi, ki vsrkavajo vsakdanje zvoke in jih preko ruterja pošiljajo v možgane, nahajoče se v mehki zastonjski pvc sparovi vrečki. dotična se je preobrazila dušanko pikula, dvoje velikanskih oči, obešenih na stojalo, z binglajočim torzom za dve pedi od tal. ob tej priložnisti naj omenim, da so navedena imena izbrana naključno in da je vsaka podobnost z realnimi osebami zgolj naključna. predvsem vizualna.

ob svojem času je prišlo tudi obdobje fiktivnih oseb. čas so nama krajšala raznorazna izmišljena bitja in njih dialogi. nekatera so se prvotno rodila iz ljudi, ki dejansko teptajo slovensko grudo in naposled dobila nadzemeljske razsežnosti. so mešanice najrazličnejših živih bitij, sposobnih transcendenčnih izkustev in čudežnih dejanj. ena izmed njih lahko pove le tri stavke, druga pa se naprimer pojavi zgolj v prevoznih sredstvih. zaradi pretirano kompleksne biografije parih fiktivnežev, je bilo potrebno uvesti evtanazijo. tako nekateri že lep čas počivajo na pokopališču spomina. naj svoj počitek uživajo v miru.

seveda mestoma pridejo trenutki, ko življenja tirnice ne vodijo v isto smer in se celo krešejo iskre ob njih. ker tudi slovenska pevska primadona, helena blagodejna pravi, da kar te ne ubije - te utrdi, so napadi panike odveč. če vas je eksitstenca obogatila za sopotnika, katerega povešenje prsi ali motnja potence neposredno ne vplivata na vaš odnos, veste, o čem tečejo vrstice.

doživljenjska prijateljska renta je bitjece, ki ne prijoka na plano zaradi uspešnega vladnega načrta za dvig natalitete. uradno ne obstaja in ne morete ga prijaviti kot dohodninsko olajšavo. ne vpliva na demografsko karakteristiko prebivalstva in kljub njegovi mladosti, se slednje nemoteno stara.

pa vendar je treba pri njegovi vzgoji sodelovati venomer. to bitje je treba negovati, dokler vas ne preraste in postane tako veliko, da ga ne morete več zaobjeti s svojimi rokami.

kakor tečoča lola v istoimenskem tywkerjevem filmu svojo usodo v treh zgodbah z isto osnovo, a majhno časovno paralakso konča vsako od njih popolnoma drugače, je možno, da ste po istem principu tudi vi kdaj stali le komolec stran od človeka, kateremu bi od tistega trenutka pa do danes pridali osemnajst nadimkov. toliko jih ima namreč meni ljuba oseba, šolski primer napačne presoje ob prvem vtisu. pa ste ga spregledali. morda z njim celo spregovorili, pa vam dotični človeški sogovornik ni pretirano dišal. dobesedno ali simbolno.

škoda. morda bi ravno v tem trenutku z njim pili jogijski čaj s čokolado, ki tako zelo paše v teh jesen napovedujočih dneh ter zraven prigrizovali ingverjeve piškote. ali pa bi nemara skupaj bosi skakali po lužah, nemeneč se za posledična revmatična obolenja sklepov, ter zraven tekmovali v dožini pljunka slivovih koščic. namesto da bulite v ekran in berete slavospev prijateljstvu nekoga drugega.

to seveda ne pomeni, da takoj po prebrani vsebini današnje objave skočite na ulico in delite prostovoljne objeme. prav tako ne pomeni, da se morate vpisati v terapevtsko skupino in si prijatelje iskati na vzajemno jokajočih seansah. tisti pravi pridejo, ko jih najmanj pričakujete. in za katere si to najmanj mislite. če jih seveda že nimate.

jutri gremo na piknik. dress code bo striktna popldanska eleganca, v črni, z dodatkom bele. pilo se bo vino in pitalo z makovo torto. sladko se bomo imeli.

to bo mini ogrevanje za preživljanje zadnjih let v predjamskem gradu na jesen življenja. dogovorjena sva, da bova za sobo zaprosila skupaj in v plenicah z grahovimi zrni v plastičnih cevkah, brezzoba, s poslednjo sapo ciljala na morebitne obiskovalce. predvsem tiste, ki bodo iskali dediščino.

saj dediščina življenja je v glavi. za katero upam, da ne bo preveč dementna. ne njena in ne moja. in da bo tista, ki bo ostala, polna spominov, ko bo druga zaprla oči.

Ljudje, ti globokoumni sesalci, drug drugega venomer presenečamo. ne glede na širok spekter se vedno pojavi kdo, katerega prvi vtis pošteno vara. najverjetneje se vam je že pripetilo, da ste spoznali na moč prikupen psihofizičen korpus, ki ga od živali loči možnost presoje in specifičen vedenjski vzorec. in tu se zatakne.

spoznanstva so poučne stvari. edino kar pri tem pouku moti, je dejstvo, da se iz njega ničesar ne naučimo oziroma bore malo. približno toliko, kolikor ima manikerka v city parku črnega za nohti.

ljudje presenečamo na sto in en način. s svojo štorasto spogledljivostjo, nadvse zanimivo gestakulacijo, prikupno retoriko, fascinantnim smislom za humor in kar je še tega. za človeka, ki vsebuje vsaj dve on naštetih, torej je izbranec ali izbranka vendarle našega kova, se kaj prerano ogrejemo. po času, primerjanim z adolescenco muhe enodnevnice, postanemo nadvse vzhičeni, mehkih kolen in jasnih načrtov za prihodnost, venomer vključujoč novospoznalo osebo, seveda. z njo bomo ob jutrih vadili jogo, pili kavo po končanih skupnih obrokih in jadikovali s svetoboljem ob pivskih večerih.. po odkljukanih karakternih komponentah dosje tako roma v kategorijo prijateljev. z velikim p.

vse lepo in prav, dokler se zadeva ne prične rahlo zatikati. in ker živelj niso le besede, slednje ob konkretnejših izkustvih ne pomagajo kaj dosti. s tem ne ciljam v tarčo libida temveč odnosov kot takih. ob konfliktnih situacijah tako trčimo ob velik lezbični besedni par, toleranco in prilagodljivost.

da bo današnji post poleg zajetnega torza dobil še glavo in rep, naj kot modelirko uporabim konkretnejše instrumente. recimo, da bodo za volumen zadostovale okoliščine in za brušenje oblikovane površine kronologija. glazuro pa boste s svojimi komentarji nanesli vi, kritični ter do pričujoče teme neravnodušni bralci.

ljudje, ki se nahajamo v mestu, pravzaprav živimo hecno življenje. naše glave so med spanjem vsako noč oddaljene le za velikost povprečnega spolnega organa afroameričana v erektivni fazi. ta meritev velja predvsem za socialistične stanovanjske komplekse, kjer so tlorisi načrtovani zrcalno. tako je teme vaše betice noč za nočjo usmerjeno proti temenu vašega soseda. čeprav ne veste kaj dosti o njem, ali vendarle preveč, ste doberšen del eksistence srhljivo skupaj. ozaveščenje bližine človeka, katerega na pot življenja niste povabili prostovoljno, se lahko manifestira v bodisi frustrajočo bodisi fetišistično naravnanost. pa ne recite, da smo maloputkanci šele postali obsedeni z resničnostnimi showi. vaš intimen reality show strahov se vam dogaja že lep čas. le da nasmeato okularja kamere uporabljate bobnič ter namesto scenosleda bioritem. tudi če ne opazujete, ste opazovani.

moji podložni malenkosti se je od nekdaj zdelo, da je stereotip o medsosedskih odnosih maloputkancev pretiran. da se slednja vendarle moti, dokazujejo iz televizorjev kričeči ljudje, kazoč si zobe in sodniške odločbe. da je trava ob meji najbolj sladka in rodna, je vendarle znano. če je samomorilnost naša nacionalna olimpijska disciplina, je prerekanje za troho zemlje ali služnostno pot vsaj paraolimpijski spremljevalni program. s sodnimi mlini za poligon ter zlobnostjo za doping.

je žal res tako in nič drugače. je škodljivo in ni zdravo. ni dobro in je slabo.

ker stanovanje, v katerem mešam zemlji onesnažen zrak, ni na tleh temveč na višini, kjer si ob skoku prislužite najvišjo denarno odškodnino zavaravalnice - primer invalidnosti, zemlje nimam. zato se o njej ne morem z nikomer prerekati. nihče skoz moje domovanje ne vozi traktorja s cisterno s fekalijami in nihče mi ni pred nos postavil prizidka v barvi jagode Planica sladoleda. človek bi pomislil, da je moja prihodnost očisčena medsoseskih konfliktov. pa ni čisto tako.

moje glasilke so namreč ene redkih, ki lahko proizvedejo zvok. precej globokega, ne boste verjeli. in čeprav sem si ga poskusil zvišati s postopkom samooskopljenja s plastičnim desertnim nožkom, moja glasovna karakteristika ostaja neomajna. in glasilke, te male neposlušnice, še vedno tresejo tla. te male packe se zapovrh vsega še prav rade ob nehumanih urah, ko pošteni, v mojem primeru samski, ljudje že spijo (beri; enajstih zvečer) namestijo na balkon in prav prijetno kramljajo s svojimi zarotniškimi kolegicami, varno spravljenimi v kadilskih grlih njihovih lastnikov.

to pa je že zadosten razlog za pomerjanje moči utelešene modrosti življenja pri zrelih štiridestih, z naivno mladostniško drhaljo na pragu spoznanj grenke profanosti.

moja loža, srž problema, meri natanko dva kvadratna metra in pol. je prijetna, pozimi topla in poleti hladna. in definitivno premala, da bi na njej priredil zabavo za večje število mondenih povabljencev. popolnoma nemogoče je na njej organizitrati delavnico izraznega plesa ali s psihadeličnimi substancami popestreno divjo orgijo. na njej bi se lahko udobno namestila edinole celotna zasedba fan cluba Regine, brez problemov bi se lahko v vrsto bolj ali manj strumno postavil tudi Partizanski pevski zbor. Še pomnite, tovariši, bi bila ustrezna tema obojim. no, kakor koli že, samo toliko, da boste vedeli, o kakšnem razponu decibelov potencialnega hrupa minornega števila udeležencev besedičim.

vsled nadaljnim zapletom, je bilo potrebno parkrat mobilizirati kalilce večernega miru s kraja zločina in poprej s cabernejem zalite organe govora utopiti s požrto slino in klonjeno glavo oditi zdoma. ker pa ljudem nikoli ni dovolj ter se posledično njihove zahteve začno stopnjevati, je pred časom napočil trenutek soočenja. nepotreben in kolosalno nehvaležen. z močjo argumenta in argumentom moči. titova akcija “Nič nas ne sme presenetiti” vendarle služi kot hvaležna platforma intimnim zapletom kapitalizma. na incident pa sem odgovoril v kontekstu:

Uz maršala Tita, junačkoga sina,
nas neće ni pakao smest!
Mi dižemo čelo, mi kročimo smjelo,
i čvrsto stiskamo pest!

tako, pa je moje življenje končno popolno. edino kar mi je manjkalo pri njem, je bil medsoseski spor.

kljukica je dodana, vest čista, pest sklenjena.

da si Maliputkanec, moraš kobajagi izpolniti štiri stvari:

- osvojiti Triglav (recimo, da je simultana felacija treh glav reproduktivnih moških spolovil dosežek, simbolno primerljiv z zahtevano nacionalno dolžnostjo)

- napisati knjigo (blog šteje)

-posaditi drevo (v bauhausu kupljen citrus uspeva in ponosno napoveduje obroditev)

-prepirati se s sosedi

no, pa bo vendarle današnji spanec trden. vsaj izpolnjujem državljanske pokorščine.

s čez steno ležečimi telesninami, med seboj povezanimi prek superiornega uma pač nikoli ne bom vadil joge, pil kave in opijanjen tarnal. pa tako fino je kazalo. naposled se je bilo vendarle potrebno vrniti v dosje novopridobljenih Prijateljev, vzeti kartoteko ter jo iz priviligirane pozicije prestaviti na pogorišče poznanstev. z drugimi besedami, v kategorijo imenovano Assholes.

naj zaključim z meni ljubim monologom gospe Marbles iz Watersovega Pink Flamingos, ki vam lahko v prihodnosti služi kot sila uporaben zaključek potencialnega križanja interesov. predlagam, da se ga naučite na pamet in ga kar se da često uporabljate:

“there’re only two kinds of people in the world; mine kind of people and assholes. and i think it’s rather obvious which category you fit into. and now excuse me, cos’ I have a busy day..”

cabernet v kozarcu poleg mašine, v katero buljim že lep čas, je, kakor tema posta, izpit do dna. podarila mi ga je roditeljica moje matere. ta, ki jo imam rad in istočasno ta, ki že celo življenje govori potihem, da ne bi vznemirjala sosedov. in ki vsled zavidljivemu številu obrnjenih listov v knjigi življenja, že lep čas gleda televizijo na najmočnejši zvočni jakosti.

prikupen paradoks, ni kaj.

ljubljana je te dni vroča. polna je navidez brezskrbnih ljudi, katerim je uspelo na svojih korpusih prikazati že skoraj vso garderobo cenenih cunj z razprodaj in turistov, ki bolj ali manj vzhičeno buljijo v svoje mape. nebo je brez oblačka in zdi se, kakor da nastopamo v reality showu, kjer je scena postala mesto samo. te dni se ne dogaja kaj dosti. edina aktivnost je hoditi pokončno in napenjati trebušne mišice, saj je količina popitega piva že zdavnaj presegla limit. vse ostalo je dodana vrednost.

večina ljudi, ki je ostala v mestu najverjetneje ždi za svojimi štirimi stenami in tako kot moje zenice, tudi njihove reflektirajo vsebino monitorja. povsem imenitno je kramljati z nekom s tipkami namesto jezika, saj se nam ob tem ne topi korekcijska kontura na obrazu in povsem mirno lahko debatiramo brez sončnih očal in si prešerno osvetljujemo nabuhle podočnjake, nastale zaradi vročih noči. vročih ne v smislu onegavljanj, packi sanjavi. vročih v smislu lepljenja kože na rjuho, potenja v nenormalnem obsegu in tenstanja pod rjuho.

ob tem se poraja niz vprašanj; zakaj se sploh premikati? sploh izbrati počitniško destinacijo, zanjo odšteti pravo malo premoženje, ležati ob bazenu v sredini hotelskih betonskih silosov, plesati na one-man-band dancing/grill terasah, opazovati češke turiste ki fotografirajo bodočo vsebino njihovih želodcev in debele nemce, ki mlatijo vsak svojo fishplate? zakaj preživljati popoldneve ob vrišču komaj nekajletnih malčkov, ki s pobeljenimi lasmi in razbeljenimi možgani v razponu devetih oktav zahtevajo nazaj svojo plastično lopatico, katero jim je zasegel njihov miru željni očka, ki s svojim organskim pivskim kontejnerjem ob besedi prezervativ lahko le še skromno zavzdihne? zakaj preživljati večere ob širokem spektru cenenih deodorantov, ki se vam prikradejo pod vohalo, prav tako kakor razni trivialni spominki, ki vam jih ponujajo lokalni komercialni strategi?

tisočkrat zakaj, enkrat zato.

zato ker ne verjamete v kibernetični prostor. ker ne verjamete, da je za vašim ekrančkom veliko vesolje, ki vas skoraj zastonj (in popolnoma, če komu kradete odprto brezžično povezavo) v sekundi popelje na vsak konček tega oblega sveta in preko. zato, ker ne postavljate virtualnega ob bok realnemu.

res je, od interneta se ne moremo najesti, napiti ter otrebiti. internet ne diši in ne smrdi. ne kaplja in ne curlja. pa vendarle premore dimenzije, ki ga uvrščajo med ekvivalente realnemu okolju.

če ste delno frustrirani, apatični ali deloma avtistični, je miška morda najustreznejša pot osvoboditve. seveda je res, da na raznih klepetalnicah mrgoli lažnivcev, čudaških alter egov in psihopatov, vendar vam nihče ne garantira, da je v realnem življenju tega manj. s svojim bančnim svetovalcem se ne pogovarjate o fantanzijah seksa z izložbeno lutko, prodajalka v trafiki vam nemara ni še nikoli zaupala sanjarjenj o dvojni penetraciji, izvajani s strani skupine senegalcev s ponte rossa in tudi z vašim sosedom najverjetneje niste preko žive meje kramljali o masturbacijskih seansah, osredotočenih na japonske šolarke, ki si čez šolsko uniformo nadenejo velikanski plastični falus s spiralno rotacijsko glavo in dvojno turbo brzino.

pa zaradi tega še ne pomeni, da si eden ali celo oba udeleženca (to zadeva torej tudi tebe, dragi bralec) vsakodnevnih pogovorov tega ne delita z drugimi. seveda si, preko prstkov kakopak. v orbito anonimnosti. kjer je nemara vse dovoljeno in kamor lahko plasirate vaše najbolj bizarne želje in pričakovanja, brez potrebe, da se uresničijo. zgolj za dušo. in zgolj za čas do orgazma.

s tem seveda ni popolnoma nič narobe. je kvečjemu prav.

prijateljev, pridobljenih na spletu seveda ne morete objeti. bodisi zato, ker živijo na drugem koncu sveta, bodisi zato, ker bi vas bilo sram, saj vedo za preveč vaših pikantnosti ali bodisi zato, ker bi ob snidenju presenečini ugotovili, da zavoljo njihove voluminoznosti lahko obseg vaših rok zaobjame zgolj predel okoli njihove trebušne čakre.

seveda ni zgolj žgečkljivost tema pogovorov z bitji, ki vas z rumenimi obrazki pozdravljajo z druge strani. povsem mirno lahko kramljate o povsem profanih temah in si tako naprimer izmenjujete recepte za marelično marmelado s sivko, na raznih forumih debatirate o genitalnih kondilomih ali pozno v noč razpredate o fotosinteznem traktu stebeljnega prekata navadne travniške kadulje.

gre zato, da je senzacija podoživljanega v realnosti shranjena v možganske receptorje oziroma naš hardware. z obuditvijo slednjega lahko povsem mirno prestopate med dimenzijami prostora v razburljivem svetu ničel in enk. prav tako, kakor lahko med branjem knjige vonjate smrad žganja prediva na šapici Mete Hudabivške, tipate podkrilo paconke madame Bovary in pod jezikom čutite okus prstnih blazinic Joseja v Okusu po moškem.

popolnoma od vas je torej odvisno, kako globoko v fikcijo logaritemskega sistema se boste potopili. brez maske, seveda.

preplet obeh svetov je seveda svojevrstna izkušnja. tisti, ki ste kdaj že poskušali ukaniti usodo s post internet deitom, hudičevo dobro veste, o čem teče besedičenje. zgodi se, da se v klepetalnici z nekom kolosalno fino ujamete. govorite pozno v noč in se ob vsakem premiku sogovorniku opravičujete za zamudo z odgovorom. pošiljate si zardevajoče rumene obrazke, se hihitate in cepetate ob vsakem štosu, ki se znajde v okvirčku. seveda se po hitrem postopku zaljubite v črno-belo fotografijo sogovornikovega očesa, ki bulji v vas in okoli njega skonstruirate vse mogoče obrazne poteze, ob katerih še naš medijsko najbolj izpostavljeni lepotni kirurg dr. Hologram sname kapo. oziroma skalp.

ko se vendarle z osebo snidete na dogovorjenem kraju, vas mine božje potrpljenje. praktično ste nategnjeni. žal je pomen besede nesugestiven. razočarano ugotovite, da nikjer ni pisalo, da ob koraku soudeleženec randija desno nogo očitno obrne navznoter. nikjer ni pisalo, da je budžet, rezerviran za njegovo novo zobno protetiko že drugič porabil za druge namene. recimo kromirani spojler na svojem jeklenem konjičku (umotvora, ki si je izmislil to bizarno besedno zvezo za prevozno sredstvo bi bilo treba kamenjati). predvsem pa nikjer ni pisalo, da je v živo pričujoča oseba nesposobna konkretnejšega dialoga. določeni ljudje funkcionirajo samo preko novodobnega abakusa.

teorija o enakopravnosti se zopet potrdi. točka za reality in točka za splet. vsaka trdno na svoji strani.

iz vsega napisanega torej sledi, da se romanca najbolje začne iz oči v oči ter, da se lahko v izogib živčnemu zlomu vsled kaotičnega dopusta na raznih prenatrpanih plažah, mirno počitnikuje tudi doma. plava z možgani in sonči z led diodami. zakaj pa ne?

če vas torej po koncu dopusta, in posledično ob pričetku tlake, nevrotična ter informacij željna sodelavka vpraša kje ste letovali, ji lahko mirno odvrnete, da ste bili nekaj malega na Baliju, v shopping ste se podali v New york in letovali na Azurni obali.

da boste zveneli bolj prepričljivo, si ob ogledovanju fotografij omenjenih lokacij privoščite košček riževe čokolade, zraven prigrizujte veliko jabolko in noge potopite v lavor s toplo vodo, z dodatkom modre galice.

da blog živi svoje polno življenje, je seveda treba kontinuirano pitati prazen prostor z besedičenjem in ga vztrajno krmiti z raznimi besednimi zvezami, ki bolj ali manj smiselno ostanejo v drobovju in brez pretiranega povratnega refleksa obogatijo njegov virtualni skelet ter poskrbijo za zdrav razvoj njegovega psihofizisa. z lubenico poleg miši in heinekenom ogrevam prstke (in mehur) ter z albumom Erlend Oya čistim žličko za hranjenje tega belega globokega grla, ki nadobudno čaka na nove objave.

skoz okno opazujem najbolj zvezdnato nebo v tem letu in patetično zrem v luno, okrog katere se bodo jutri nabirali tuji oblaki. jutri namreč odpotujem iz mehke valilnice in nosnice nastavim novim vonjem. slednji stavek niti ni mišljen patetično temveč povsem dobesedno. glede na to, da me čaka dvajset ur vožnje z vlakom, bodo nosnice rezali razni organski vonji potnih srag, sendvičev z razrezanimi plastmi bitij, ki so nekdaj imela oči in nogavic, katerih senzacija vonja spominja na mehek burgundski sir s plemenito plesnijo. juhu.

lep čas je minil od zadnje kalvarije z dvotirnim prevoznim sredstvom. osemindvajset ur ultimativne vkleščenosti v kupe s sedmimi etnično pisanimi sopotniki je dosežek, kjer ob zrelostnem izpitu ne pomislite na maturo. bilo pa je vendarle zanimivo. voziti se po afriških puščavah z Nothing but the girl v sleherni pori bobniča, s soncem na vrhu in morjem peska na dnu. pesem, ob kateri se v ustih nabere zajeten zalogaj sline in koža ustvari površje oskubljene pure, nikoli ni bila v tako močnem kontekstu. in nikoli se ni navezovala na naslovljenega s tako intenzivnostjo, kakor takrat.

najverjetneje v vseh nas ostane delček uporniškega, jeznega in nerazumljenega pubertetnika, katerega švohotno srce izda ob poslušanju sentimentalnih pesmi, ki presenetijo, ko se slednje najmanj pričakuje.

tako ob skladbicah, ki govorijo o pogrešanju, nemudoma spominski pes slednik izbrska nekoga, ki ga kar naenkrat začnemo blazno pogrešati.

po istem postopku ob popevkarskih srčnolomilkah mravlje spominke v trenutku zgradijo velikanski termitnjak, prepoln pelinastih izkustev, ki nas baje utrdijo, jačajo in ustrojijo kožo.in že na enaindvajsetki v smeri Beričevo s smrčkom na oroseneli šipi premišljujemo o razvezah, smislu in neslislu, ekststenci kar tako. pa čeprav smo pred sekundo v namišljenem megamaketu povsem neproblematično kolebali med merkatorjevim mehčalcem in sparovimi tabletami za pomivalca.

prav tako kakor ob poletni viži v stilu starabarkazibase med novemberskimi popoldnevi pretirano pogledujemo po zapestju in ostrih predmetih v neposredni bližini, ter z opičjo potrpežljivostjo prekinjamo edino logično povezavo med njimi. čeprav seveda nikoli nismo zibali barke. in tudi če bi jo, simbolike dogajanja ne bi asociativno povezovali s hitom iz časov, ko je stojan auer pospešeno odkrival širok kolorit intenzivnih barv suknjičev, ujemajočih se z obrobo penastega pokrivala mikrofona.

nekaj podobnega se mi je pred časom nehvaležno pripetilo med rekreiranjem v verjetno najbolj zanemarjenem fitnesu v mestu. pri deseti ponovitvi veslanja na skajasti blazinici, postavljeni na tapison v barvi prvega jutranjega pljunka klošarja z naslovnice Kraljev ulice, me je nenadoma presenetila balada Rime.

pa če enkrat se zgodi, da razidejo se poti, ne, ne bom ostala sama, ostanejo mi pesmi te, ostanejo mi rime, rime, kot spomin, sredi zime, na poletne skomine, na noči brez mesečine in na vse, kar je bilo, kar je in kar mine.. tako nekako.

seveda so ročice nemudoma odložile mučeniško utež, nemeneče se za preostalih pet ponovitev, ki bi dokončno zaokrožile stas ter ga ponesle med plakate bodybuilderjev oziroma posebne živalske vrste, imenovane členarji.

pa je moja malenkost kaj kmalu prislonila ušesce pod zvočnik, v katerega so očitno moji mazohistični predhodniki po vsej verjetnost v znak neodobravanja glasbe zalučali marsikateri predmet. in moja malenkost se je naposled zazrla v daljavo in noge, ki so pred nekaj trenutki ponosno odrivale abnormalno količino uteži, so postale mehke. sledila je agonija patetike, zasanjanosti in histeriče apatičnosti. kaj kmalu mi je postalo jasno, da poleg prozaca, elektrošoka, pogovora s psihoterapevtom in ostalih pomagal proti neznosnemu počutju, obstaja še ena preverjena ukana - racio.

in sicer; pa če enkrat se zgodi, da razidejo se poti..

.. poti so se razšle že nekajkrat, torej več kot enkrat, torej je potemtakem pevka ali rahlo do pretežno dementna ali pa v življenju neizklesana reva še nikoli ni doživela poštene košarice (zavedam se debilnosti izraza). torej v tem primeru ni pretiranega razloga za svetobolje, saj jaz že vem, medtem ko ona o tem zgolj hipotetično razglablja.

.. kot spomin sredi zime, na poletne skomine..

.. ne vem zakaj, ampak poletna onegavljanja so pri meni rahlo do pretežno porazna. očitno od vročine potenstani možgani niso sposobni osnovne motorike in posledično se tako imenovane poletne skomine nanašajo na soparni telesi, ki vsled dehidracije in splošne izčrpanosti hropeta v prazno. poleg tega je življenje hotelo, da so tisti pravi osebki motili ritem zimskega spanja in ne poletnega brezglavja. torej tudi v tem primeru ni pretiranega razloga za žilorezno počutje.

..na noči brez mesečine..

.. medtem ko ostareli plejboj na matrico ruske himne opeva svoje mesene pregrehe, kjer se zjutraj klobuk njegove drage zatakne v črevesju simentalk, moja popevkarica sanjari o parjenju znotraj sobe, zadelane s socialističnimi roletami, ki spuščene preprečujejo vstop tudi najminiaturnejšemu žarku mesečine. rolete se praktično ne vgrajujejo več. tako razvodeni potencialna možnost, da se v prihodnje zbližam z nekom v neprebojni temi, v kateri se še kazalca ne vidi pred očmi, kaj šele kaj drugega. tako lahko le z optimizmom pričakujem aktivnosti, sprovedene v zmehčani svetlobi tekstilij iz sodobnih inteligentnih vlaken in seksualne fantazije v (ne)svetlobi zaklonišč bodo ostale le borcem za slovensko mejo, melanholični stari šoli slovenskih režiserjev ter pričujoči estradnici. tudi v tem primeru je oroseno oko zgolj posledica inovativne izpeljave klimatiziranja fitnes centra - prepiha.

in tako je moja zadnja plat spet srečno dričala po imitaciji usnja in petnajst ponovitev vaje za stegna in kolenske vezi je postal mačji kašelj.

priznam, današnji blog štorasto krevsa nad prepadom brezsmisla. negotovo lovi ravnotežje in se oprijema klinov, ki povezani z rdečo nitjo vodijo do bolj ali manj klavrnega konca.

morda ravno zato, ker se namišljene stigme ob platinastih nakladah bolečin estradnih delavcev ne lepijo na moje intimne junake. morda ravno zato, ker so heroji mojega spomina padli ali pa vsaj dobili zabrisane konture silhuet. morda zato, ker se nam zdi, da ne živimo dovolj, ne zajemamo življa z dovolj veliko zajemalko, če ne že s kamionom-hruško za mešanje svežega betona, če ne travmiramo ob žalostnih baladah, ki pojejo o ranah v srcu, dvanajsterniku in žolčni mrenici.

no, in kaj?

jutri bom vohal nogavice sam. in mi ne bo nerodno, če se bodo moje pridružile simfoniji vonjev v areni kupeja. lahko si bom privoščil, da si zvečer ne bom umil zob in zjutraj na okosmateno teksturo zobovja pridal še tobačni dim. moja roka se torej ne bo prepletala z roko nekoga, nad katerim se mi bodo odpirala paranoična vprašanja v stilu pačeenkratsezgodi ter rosilo oko ko se bo to tudi zgodilo. carpe diem.

hainekena je konec. za jutri jih je ostalo še pet.

vam pa do nadalnjega pet poljubčkov sladkih naj vam podarim. dva na lička vaša, enega na nos, dva na usta da bo štos.

pa naj vam oči ne začno proizvajati solza na simono weiss, hudiča. tako hudo pa spet ni. čeprav ste se v devedestih morda res kdaj v adriini prikolici z modro črto butnili s kom na to melodijo in vam je zdaj milo v betici, naj vas spomnim, da se je le-ta do danes kolosalno zredil ter izgubil večino naglavne organske kape. če pa ne, pa je zagotovo uporabljal malizio.

glavo pokonci.

grem si umit podplate in še zadnjič v prihajajočih oseminštiridesetih urah spat v leže.

z umitimi zobmi. in odejo samo zase.

ne glede na ošabnost forme pisanja bloga, so komentarji dobrodošli..

če jih kljub moji ponižni in skromni prošnji vendarle ni, objavljanje teče svoj nemoteni in predvsem še ne častni krog.

danes je ponedeljek. another manic monday..

ponedeljek, dan, ko človek naredi bilanco prejšnjega tedna. pregleda zadnje klice na mobilni škatlici in se znova prepriča, da se cel teden pričakovana telefonska številka ni izpisala in še tristo oseminšestdestič utrdi v dejstvu, da je vendarle ni spregledal, neprištevno pritisnil rdeče slušalke v spanju, misleč da gre za budilko ali klica skenslal med pisanjem kratkega tekstovnega sporočilca. čeprav dvom vendarle obstaja. prav gotovo se je klic izgubil nekje v zraku, najverjetneje so ga prestregle temne virtualne sile, vršil se je elektromagnetni kolaps in podobne nevšečnosti. zagotovo obstaja kakšna kibernetična črna luknja, globoko brezno pozabljenja, kjer se gnetejo vsi zgrešeni in neprejeti klici, ujeti in brez možnosti osvoboditve.

prav tako kakor se naši navidez izgubljeni mankajoči pari nogavic, pogrešani rojstni listi in ostali odtujeni predmeti udobno gnezdijo v skritih duplinah naših stanovanj. tam se morda množijo in plodijo, dokler ne bomo nekega lepega dne, ki zagotovo ne bo ponedeljek, našli pol mesečne proizvodnje Polzele prebold, kupa rjavih rojstnih certifikatov in več sto pogrešanih duplikatov izgubljenih reči.

prav tako, kakor bo tistega čarobnega popoldneva vaš mobilčnik histerično kolapsiral pod številom neodgovorjenih klicev, ki se bodo naenkrat zgrnili na barven ekranček in melodije polifoličnih zvonenj ob prejetju vseh neprebranih sporočilc se bodo vile do neba.

takrat boste presenečeno ugotovili, koliko ljudem ste v navalu neprištevnosti in utopičnih predstav o morebitnem posledičnem srečanju zaupali svoje magično zaporedje devetih cifer, ki bi skesanim shranjevalcem posladkali živelj.

v glavnem, moj pasji alter ego moli taco v skupino enonočnikov. posebne kaste ljudi, kjer je daljica med pričakovanim ter izpolnjenim včasih krajša od vrvice tampona.

v praksi to zgleda nekako takole;

večer se preveša v noč in faktor alkoholiziranosti se dviguje kakor slovenska zastava ob dnevu državnosti. sokolje oko med vsemi glavami uzre tisto z najlepšim temenom, korektno formuliranim valjastim mesenim nastavkom ter prijetno osnovo za montažo keramične zobne protetike na jesen življenja.

v naslednjih minutah torej srčika zavedanja pospešeno pulzira na ritem izmenjujočih si pogledov, skritih nasmeškov, ki bežno spominjajo na specifično izražanje dobre volje aktualnega predsednika in vse kar se od te točke naprej mota po betici je, kako te bolj ali manj simetrično razporejene elemente na kroglasti osnovi, ki sliši na ime glava, spraviti na domačo pirino blazino. strategij je seveda malo morje. od povsem naravno insceniranega štorastega obregnjenja v pleksus izbranega osebka, do hlinjenja epileptičnega napada v njegovi neposredni bližini. vendarle pa je po pricipu logaritemske funkcije najbolj prikladno vprašati za ogenj.

tu se nam, dragi soposluževalci klasične tehnike zapeljevanja, slabo piše. karta v žepu, katere se oklepa prenekatera šapica, bo z novim zakonom romala na kurišče. skupaj z vsemi potencialno sodelujočimi v horizontalnih užitkih. ne samo, da vsled zakonsko okrnjenega pijančevanja vaša jetra ne obarvajo več beločnic v rumeno, tudi neokrnjeno rožnatih pljuč boste lahko odslej sedeli na domačem divanu in se nesmrdeči samemu sebi hvalili s samskim stažem.

no, dovolj negodovanja nad jurističnimi nepoplonostmi male putke. v obtoku so vendarle pomembnejše stavri.

recimo, da osebek kadi in da je tudi vaša cigareta prižgana. recimo tudi, da se oddajajoča simpatičnost po načelu ciklične strukture vrača do vas in da ste naposled dosegli točko, ko vašo vratno aorto lahko po milji volji naslanjate na konverzacijsko loputo sogovornika, nemeneč se za vsebino slišanega ter z upanjem, da vaš parfum po dveh urah še vedno oddaja sugestiven vonj. recimo celo, da se vam je z izbranim osebkom uspelo naposled zavleči v najtemnejši kot beznice ter si s podplati v povratni vsebini najstniškega želodčka izmenjati ustni tekočini..

tako se za vas večer zaključi ob treh ponoči in že čez nekaj trenutkov se dvoje parov športnih copat ali pa lakastih beneških gondol s polno peto nadobudno približuje vašemu domu.

seveda vas povsem upravičeno skrbi za higienski minimum vašega novopečenega ljubezenskega gnezdeca, pojavlja pa se tudi skepsa nad napolnjenostjo šatulje s prezervativi, saj boste glede na ulov najverjetneje potrebovali količino lateksa, ki izražena v masi, presega vašo telesno težo.

sledi pripravljanje raznih dekadentnih napitkov, izbiranje ambientalne glasbe ter uravnavanje svetlobe na jakost, kjer bi še utripajoča čelna akna, primerjana z velikostjo nastavka za izrast oklja pri odraslem nosorogu, izgledala kot skromno zaznana facialna karakteristika.

tukaj pa se vse šele začne. po nekaj minutnem ali bogobvaruj urnem blejanju, ko se vam v najtemnejši globeli alkoholiziranih možganov že preteguje maček, se vaše duhovičenja naveličane sestre ustnice ponovno ujamejo v sinergijo novospoznalih, s krvavimi kapilarami napoljnjenih prijateljic.

v tem kadru slika zamrzne. cenjeni bralec, ponujam ti dva možna razpleta, v skladu z lastno zmožnostjo presoje pa izberi tisto pravo. istočasno dve možnosti predstavljata poligon za izmenjavo komentarjev in tako te ob tej priložnosti nagovarjam, da od vojerske pozicije prestopiš na stran sodelujočih. pa sem te ujel na limanice, barabon lenoprsti.

numer eins:

čudaško je, ker oseba praktično ne odpira ust in med aktom poljubljanja zlovešče spominja na senilnega farana, ki vsled pozabljenju besedila ode svetemu duhu le odpira usta in se pretvarja da poje. ni vam pretirano jasno zakaj tega niste opazili že prej, pa tudi če bi naposled prišli do dna tej misteriozni uganki, vam to ne bi prida pomagalo, saj je simulant betežnega vernika na vaši zofi v tem momentu. prav tako vam ob prihodu ni izdal certifikata, v katerem se zavezuje, da bo oralno aktivnost nadaljeval z isto intenziteto. zatorej se ne morete sklicevati na zagotovilo ter ga posledično nagnati skozi vrata vašega nesojenega harema. v mlačnem ritmu tako resignirano nadaljujete z akcijo ali bolje rečeno sedmino, se počutite kakor Donna iz beverly hillsa 90210 (to da med vašim oprsjem ne zeva reliefno površje Grand canyona-na, naj vas ne ovira pri sorodnosti občutenj) in zadevo vendarle naposled pripeljete do njenega tragičnega konca. sovpleteni se s svetlobno hitrostjo pobere in pred urami najbolj fukabilen parfum ostane le še moteča mešanica alkohola, etrov in estrov v vašem nosu. želja po nadalnjem kontaktu je enaka želji, da na naslednjih volitvah zopet zmaga desnica.

numer zwei:

še preden se dobro zaveste, vaši udi izvajajo tvegano pozicijo iz kamasutre - Labodji most, Razcveteli lokvanj ali Kačji bal. oblačila razmetana ležijo po fikusih in taščinih jezikih, za sosedove slušne zaznave vas briga kot za sneg na soški fronti, v vaše telo po principu astralnega telesa vstopi Človek-gumica in kaj kmalu vam ni več prilično jasno kje je strop in kje so tla. Fiskulturalna agonija se odvija vse do svita in položnica za elektriko bo vsled nepretrganemu proizvajanju tople vode v bojlerju občutno višja. dan mineva med hladilnikom in posteljo, kmalu ne veste več, katera roka je čigava. ob odhodu sledi narekovanje mobilne številke, razplet je znan.

celotedensko pogledovanje na telefon, priklop slednjega na zvočnike hi-fija, montaža svetlobnega signala za gluhe, vzpostavitev funkcije elektrošoka namesto vibre, prekomerno čiščenje sluhovodov, vse to, da klica ne bi pomotoma preslišali.

pa ga ni in ni.

čeprav ste bili vanj prepričani bolj kot v dejstvo, da vas je oseba, ki jo kličete mama tudi rodila.

pa ga ni in ni.

čeprav ste za naslednji dan naročili rdečo preprogo, pripravili pastetke iz vrabčjih jezičkov, svoje domovanje preželi z vonjem pačulija in rezervirali vojersko harfistko.

pa ga ni in ni.

čeprav ste že pripravili osnutek prošnje, naslovljen na dom starejših občanov Tabor, v katerem prosite za sobo v paru z dotično osebo. čez petdeset let, ne še zdaj. zdaj vas življenje (končno) čaka.

zunaj pada dež. grem na cigareto. ogenj imam. živim namreč v četrtem nadstropju. z viskom pritličjem. in z visokim pričakovanji, da vam slejkoprej napišem numer drei.

še so stvari, ki vam vzamejo sapo..

pa jih, razen plastične vrečke, ni in ni.

danes načenjam temo, ki je bila zagotovo na raznih blogih ničkolikokrat obdelana. pa nič za to.

na čelu mi je rahlo izstopila žila jeznica, ko sem pokukal pod simobilovo vabilo na avdicijo, kjer ponujajo sila zanimivo nagrado parim srečnežem, kateri bodo čez poletje pošiljali razne posnetke dogodkov s počitnic oziroma ostalih možganopasnih stanj.

le-ti bodo povabljeni na superduper megalomansko mtv-style zabavo, kjer se bodo do sitega najedli in napili, domov odnesli kakšen T-shirt in seveda večnozapomljivo stanje blaženosti ob gibanju v visokih krogih elitne smetane družbe. seveda jih bodo par tudi izbrali za snemanje oglasa. luštno.

predvsem je luštna ideja oglaševalskih japijev, ki bodo tako čez mrtvo sezono povsem brezplačno pred svoj beloprašni nos dobivali raznorazne bolj ali manj posrečene idejne zasnove spotov in generalnih pristopov k potencialnim kampanijam.

to me spominja na natečaje, kjer se prve nagrade nikoli ne podelijo, avtorske pravice za dospele elaborate zamrznejo in drugo ter tretje uvrščenemu podeli simbolična nagrada. z minorno nizko denarno vsoto “nagrajena” nesrečneža pa lahko že čez leto ali dve le nemo opazujeta, kako se pod taktirko mega uveljavljenega arhitekturnega biroja naprimer Suffer in Tuga gradijo objekti po njunih idejnih zasnovah. no, saj je vse legalno in po premici zakona, da bo le mesto bogatejše za kakšno močeradje skorpucalo. in da bo novopečena jara gospoda, zrasla na linoleju in pitana s pasjo radostjo, lahko udobno domovala v prestižnih nadstandrdno opremljenih duplinah ter na skrivaj obedovala merkatorjevo francosko in čajno salamo na svoji tikovi terasi. z belo štruco seveda, katere skorja je za širok spekter odtenkov svetlejša od posolarjene polti njihovih žena.

slovenska finančna estrada je zagotovo za državo brez sence meščanske tradicije svojevrsten fenomen. simbolno bi jo lahko najbolje opisal kader iz Allenovega filma Small time crooks, kjer se instant obogatela zakonca (tracey ullman in woody allen), nekdanja šolska primerka white trash populacije, odločita izobraziti na umetniškem področju. tako ju kurator david (neprebavljivo absurden hugh grant, katerega abotno mižikanje z očmi lahko resno ogrozi vaše zdravje) odpelje v muzej in ju postavi pred sliko pollocka ter rembrandta ob njej. “so, what do u think might be the difference between this two paintings?” vpraša allena. in ta po dolgem razmisleku odgovori:” the left one has a bigger frame!”

no, tako nekako. v ljubljanskih stanovanjskih vilah ob večerih prižigajo luči v svojih novoopremljenih stanovanjih osebki, ki ob besedi Capellini najverjetneje pomislijo na najtanjšo variacijo barillinih špagetov. in ne na svoj počivalnik, katerega je njihov arhitekt postavil pred lcd, katerega diagonala je daljša od razpona nog brigite bukovec med tekom čez ovire. in kateri, ko smo že pri kulinariki, špagete obvezno prelomijo, preden jih potopijo v krop.

sicer se kaj prida ne hudujem nad temi sofisticiranimi kmetiči. malo mi gre le na živce, ker jim domovanja krasijo razne kartellove svetilke, katerih lepota se meri s strastjo, enakovredno seksualni. čeprav razni janezi najbrž ne drkajo nanje. dobesedno morda že, metaforično pa nikakor ne. ker razni janezi svoje morebitne semenke, ki so še ostale na dnu, namesto da bi skočile na povsem necelulitično stegno ali kolagenske ustnice njihovih tajnic, ljubic in nenazadnje žena, izbrizgajo ob gledanju dolgočasnih ameriških porničev na svoji kabelski.

recimo tistega, kjer opisujejo povprečen delovni dan newyorške enote za posebne primere. najprej se v kadru pojavi nek miličnik sumljivega etničnega izvora (najverjetneje mu za nastop plačujejo v prehrambenih bonih za segedin) ter po principu slikovne hipnoze obrazloži svojo zadnjo intervencijo. neki povsem navadni gospodinji se je med čiščenjem sifona med cevi zataknil prst. nebodigalen pokliče posebno enoto in miličnik je v najkrajšem možnem času v njenem seveda odklenjenem stanovanju. tako mu na kolenih in z betico pod pomivalnim koritom razloži da se je prstek škratek, ta mali barabon zataknil. v skladu s kodeksom segedinar seveda privzdigne krilo dr. hani suralovi, reva je le dezinficirano želela imeti, ter zadevo opravi. kot kužki to počno. na koncu ji z beljakovinskim prozorno-belim rezultatom svoje aktivnosti podmaže prst in hvaležna suralova je osvobojena.

no, pa naj bodi dovolj. pustimo jih na (golf) igrišču življenja, naj mirno pošiljajo žogico v odprtino. oziroma rinejo cizo h grobu, z drugimi besedami. naj si sami belijo glavo s svojimi krediti, s katerimi plačujejo prejšnje kredite, leasing avti in davčnimi iztrjevalci. predvsem pa z njihovimi oranžnimi ženami, pilates divami, ki nadobudno čakajo na prihajajoče razprodaje.

nekaterih stvari se ne da kupiti. recimo občutka za lepo.

za vse ostalo je tu Mastercard.

začetki so vendarle zabavni predvsem zaradi tega, ker te čaka še malo morje tem, ki jih po mili volji razgrinjaš po svojem virtualnem belem papirju. tako se ti ni treba pretirano ukvarjat z aktualnimi dogodki in odmevi ter nanje pripenjat svojih umotvornih ter omnipotentnih intelektualizmov. povsem mirno lahko na začetku bredeš po raznih panogah življa, ne glede na zadnji pripetljaj v Butalah in tistemu velikemu ter hladnemu svetu onkraj njih.

saj kaj bi hodil onkraj hriba, ko je pa pri nas tako lepo in imamo morje, hribe, jezera in otok. prav tako imamo slavno romsko familijo, enega transvestita, najverjetneje kakšnega čudaka ki je homoseksualen, morda delno heteroseksualen, celo biseksualen ali pa kar vse troje, par zamorcev, nekaj kitajcev (ravno prav, da se lahko smejimo njihovim mukotrpnim poskusom govoriti slovenčino, slovenščino ja, ne pa imamopiščancarižnice. medtem ko se vsi zadovoljni bašemo s sladko-kislo ribo, samostansko pojedino, poševnoočnico na sečuanski način in podobnim.. česar seveda ne bi jedli vsak dan, kdaj pa kdaj pa že - pa še s palčkami zapovrh. in se zraven afnali in norce pokali ob hranjenju z juho na ta čudaški palični način. za crknit, skratka).

joj, v ljubljani imamo še celo nekoga, ki ves čas, tudi pozimi hodi bos ob kolesu, katerega zračnice so že lep čas predrte. vseh minornežev, bizarnežev, tujcev, barabonov, nenormalno zvezanih, nenaravno spolno aktivnih, pritepencev ter goljufov smrduhov je ravno prav. seveda nepremalo pa tudi ne preveč.

ravno toliko, da njihova demografska unija tvori družbeno črno piko, katera naposled šele pokaže belino papirja.

in to smo mi. ste vi. no, saj ni važno. je večina. je srečna slovenska družina. je celica družbe. pa kakšna celica družbe, jebemtimater, če je celica posameznik sam. no, malček me je zahajcalo. se opravičujem in istočasno obračam ventilator v že rahlo razredčeno teme betice.

ne verjamem in ne kupim (pa tudi če dobim pet zvezdic za Bosh sokovnik) da je slovenska družba zdrava. ne glede na to, kam se vije gospodarska rast v višave k gospodu našemu Bogu, kako smo zmanjšali prag revščine in kako zdaj na osamosvojitev rojeni pamži lahko s čistimi pljuči in ostrega očesa zrejo v prihodnost.

dokler bodo vse cerkve v Znojilah, Kuku, Jeprci in Kandiji osvetljene noč in dan, za smrkolinčke naše drage pa pediatrične ne bo, dokler bomo jokali, tarnali in cepetali ker stadiona za žogobrc še ni, medtem ko rakavi bolniki raznih stadijev mesece čakajo na operacije, dokler bomo kupovali oklepnike, ladje in zakaj za hudiča pa ne še podmornice, medtem ko ljudje namesto morfija dobijo lekadole, vam pravim, da nismo v najboljši kondiciji in da naš državotvorni psihofizis boleha za neprištevnostjo, kronično zmedenostjo in predvsem slepoto.

naši ljubi družbi je najbrž kakšen narkoman, tujec ali pa tisti bosonogi napravil frontalno lobotomijo. pa tako lepo smo se imeli.

no, priznam, tudi tretja faza ventilatorja ne hladi dovolj. ne verjemite mi vsega, mehkoglavčki. saj se malo hecam. vse le ni tako hodo narobe. zunaj vendarle sije sončece rumeno, kmalu bo večer, na televiziji bodo odpirali škatle, še se bomo smejali. se bo že še kateri komedijant na kakšni prireditvi oblekel v žensko, pa bo smeha polna skleda, da bomo multiplo orgazmirali in scali od smeha.

če pa vendarle vidite tistega ta bosega, ga pa kar mirno opljuvajte. morda res ni kriv za nacionalno možganopralnico. za kaj drugega zagotovo je.

pošteni ljudje hodijo obuti. in si Grošeljco kupijo, namesto da jim jo kdo podari.

juhej!

pred nekaj urami se mi je posrečilo ponikniti iz obletnice mature. kljub skoraj dvourni zamudi je mini cmoček vstrajno tičal v goltancu in nenehno opazarjal na že tako preočitno občutenje slabe vesti nad sabim seboj, saj sem se povsem samoiniciativno odločil za mini psihološko torturo.

razna srečanja po številu let, primerjanih s povprečnim številom prstov mizarjeve roke, so obsojena na vnaprejšnji polom.. ljudje se v vmesnem času spremenijo, vendarle pa mine premalo časa, da bi drug drugega opijanjali z življenjskimi modrostmi in ekstistencialno filozofijo. tako se celotno vzhičenje manifestira v brutalen small talk, pospremljen s histeričnim navdušenjem nad sicer svojemu identičnem življenju drugega.

definitivno me je najbolj presenetilo dejstvo, da je vendarle v petih letih nezanemarljivo število prisotnih dobilo večji pivski terbuh od mojega, njihov faktor dlakavosti postal občutno višji ter pleša bolj izrazita. edina v nebo vpijoča nezanemarljiva podinformacija pa je gotovo ta, da govorim o ženskem delu prisostvujočih banketu. ježeš..

medtem, ko je večina že cmokala, goltala in mljaskala razne hrane, je moja malenkost klonila pod težo sila zanimivih vprašanjc o izobrazbi, diplomi, magisteriju, morebitnem zakonu, potomcih, potencialnih kreditih, erektivni disfunkciji, mokrenju postelje, inkontinenci, delovanju ščitnice, paradontozi in sivi mreni…

skratka o vsem, kar te o človeku, katerega nisi videl le borih nekaj let, zanima..

medtem ko sem rahlo raztreseno kljuval dolgočasno in malček izsušeno tortico, sem dejstev željni poroti poskušal na čim bolj takten način razložit, da ne študiram univerze, nimam dolgoletne blesteče veze in da v moji denarnici ni fotografij svojih z dudo v ustih ovenčanih fukaških iztržkov, saj moje v kondom zavito potencialno očetovstvo vsako nedeljo, torek in četrtek odpeljejo na viško deponijo. da pravzaprav precej težko specifiziram svoj življenjski obstoj ter kontekstualno umestim svoje poslanstvo na zemlji v kakršen koli okvir.

tako me je druščina najverjetneje slej ko prej črtala s svoje liste uspešnih ter najverjetneje lastni glamurozni bivanski kvaliteti pridala dodaten lux na svoj spotlight…

najbrž je edinole ena kolegica bolj očitno zajebala od mene, saj je na vprašanje kajpatizdejpočnešvlajfu odgovorila precej štorasto: “am.. hm.. stanujem pa tko.”

večer se je vendarle sila imenitno odvil v tančicah besedičenja o pampers plenicah, epiduralnih analgezijah med porodom, ishemiji maternične stene med porodom in posledičnem razstezanju vagine, vulve in perineja.

mene pa je predvsem zanimala ponudba pice v obliki srčka za zaljubljene. predstavljajte si recimo govejo v obliki srčka. horror.

na poti domov se mi je po sicer skromni možganski prostornini motalo nemalo vprašanj.

prevladovalo je tisto z izrazito izraženo dilemo o tem, ali je govedina na njej zmleta ali je na kruhasto osnovo, premazano s pelati in potreseno s sirom zgolj položen telečji kare?

ljubljana je mesto, ki nikoli ne zaspi…

… ker se nikoli ne zbudi.

recimo, da me je v to prepričanje naša razsežna in multikulturalna metropola prepričala že ničkolikokrat. tudi včeraj zvečer. ker ob polnoči ni več mogoče dobiti kilave porcije relativno zdravega in hranljivega kulinaričnega krmila. če niste ravno navdušeni nad balkansko orientiranem hamburgerjem, falaflom ali famoznim burekom, se vam prilično slabo piše. pa vendarle se še preden se dobro zaveste, apatično prestopate pred Noblom na miklošičevi. tam ljubljana širokopotezno razkrije čare svoje demografske širine in v velikem metu pokaže svojo rasno pisanost. ko se sirov burek vendarle po načelu obratne peristatike z oralne strani na koncu le ugnezdi v vašo gastro floro, se slej ko prej pojavi želja po alkoholiziranju, saj naoljen želodček kot pripravljena posteljica čaka na kaj močnega. predvsem da izniči morebitno tveganje izvenmaternične zanositve pri nežnejšem spolu.

btw, sovražim to besedno zvezo.. če primerjate delavko v skladišču, ki že četrt stoletja premetava kartone za glavo manjše od sebe ter botanika, specializiranega za obrezovanje bonsajev, je vprašanje nežnejšega spola upravičeno vprašljivo.

skratka, zanositev z burekom. nezaželjena in izvenmaternična. ali obratno.

v berlinu so pred nekaj leti zaprli enega izmed najbolj priljubljenih ter obleganih kioskov z orientalsko prehrano. Inšpekcija je namreč v laboratorij na analizo poslala jogurtovo omako in v njej so naposled odkrili 24 različnih vzorcev sperme. baje naj bi slednjo dajali v falafle in ostle “dobrote” (če imate radi spermo in nje koktejle narekovaje mirno spreglejte) zgolj nemcem, svojcem pa kakopak servirali neoporečno.

če lahko pride do izvenmaternične nosečnosti zgolj s penetracijo sperme v organizem skozi ropotalo, potem je seveda povsem možno, da boste, drage reproduktivno potentne dame, morda že čez nekaj dni čutile slabost v želodcu. pa za to ne bo kriv burek, temveč njegov lastnik. naprimer Sulejman ali kaj podobnega.

no, možnost da prerano in povsem nepričakovano zanosite je vendarle minorna.. pa vendarle tehta razmislek. tudi meni je pri sirovem všeč njegov potencialni faktor razteznosti in recimo da upam, da je vsa formula zgolj v sinergiji dveh in ne več sestavin. prav tako kakor upam, da mi natakarji in kuharji ne pljuvajo v hrano. zato sem v restavracijah ponavadi sila prijazen, do skoraj patetične mere, kjer se mi ob naročanju obraz rasvetljuje kot pri Zamaknjenju svete tereze, vse za voljo tega, da mi poleg postrežene kulinarične doktrine ne bi bilo treba neprostovoljno okušati še razsežnosti natakarjeve ali natakaričine ustne bakterijske kulture. če že je zanič, se pove na koncu.

hm, vendarle je govora o ljubljanskem nočnem (ne)življenju. V soboto naprimer, je bila izbira žurerske discipline prava mala kalvarija. naša prestolnica je ponujala milo rečeno manj kot nič. Po napovednikih sodeč, sobota pač ni dan za kamor koli iti, razen do pločnika na kepico mrzle zmesi, sladkorja, 346ih E-jev, barve in antibiotikov. sladoleda namreč. Metelkova je bila, po karantaniji sodeč zavita v molk, o media parku niti sledu, za open air zadeve v ljubljani poletje ni pravi čas, še omajgad kmš (klub mariborskih študentov - za vse tiste, ki še nikoli niste bili tam in se vas posledično še vedno drži osnovno človeško dostojanstvo) ni imel specifiziranega programa in ni dajal informacij o kakršnem koli obratovanju. lahko bi vsaj napisali, da bo lokal normalno obratoval tudi v času mariborskega Lenta in da bodo potencialni študentje tudi ta vikend brez problemov bruhali, se drli, rjoveli in prdeli, saj lokal obratuje normalno.

tako smo (itak pričakovano) pristali v K4 na balkan žuru. vrtela je Kurčeva Billy (pridevnik ni del uradnega naziva te muzikalno izzivalne umetnice) in performativno orientirana Salome je kmalu po polnoči izvedla svoj mini šov. mini predvsem pa kvaliteti buljenega. začela je z že v osnovi abotno alenko gotar, čeprav je vsaj salome popevkici dodala feminilen izgled ob interpretaciji, kar za gotarjevo seveda ne moremo trditi.

zanimivo je bilo slovenijo predstavljati svetu z delavko Snage, specializirano za oddelek plastike in embalaže. Tako je pravzaprav izpadla kot slovenska Selma iz Plesalke v temi (le da smo pri Selmi/Bjork vsled njene slepote v dotičnem kadru upali, da je prihajajoči vlak ne povozi, medtem ko bi si pri gotarjevi obraten razplet lahko samo utopično želeli), ki se po napornem dnevu dela polna vrečk in nesnage vrača z dela ter si ob tem privošči filtracijo svojega skritega talenta - opernega petja. namesto “cvet z juga” bi v refrenu lahko povsem mirno zapela “Snaga - čisto do vašega praga”. razumel itak tako ali tako nebi nihče..

kakor koli že, Salome je s svojim performansom, narejenim po najmanjši možni liniji odpora zopet prepričala, da je nesporna in edina kraljica preobleke na sceni. ker je edina. in s tem najboljša. najboljše tako na sceni Ona obrne občinstvu hrbet, dvakrat do trikrat zaprhuta z zgornjimi okončinami, lenobno strese torzo in iz sebe spusti najboljši grleni smeh na sceni. ajaj..

večer se je vendarle končal korektno, skozi vrata doma je moja malenkost vstopila še z enim parom podplatov (nelucidni bralec naj ne meša napisanega s pojavom dvojnega vida pri pijanosti) in tako je bil nedeljski epilog sila fin.

ljubljana je kot podarjeno staro kljuse, nepretirano uporabno, pa vendarle ti reši kožo, ko to najbolj potrebuješ…

…in ga imaš zato nekako rad.

no, tistim, ki se vam je posrečilo prikolačkati nazaj, sem obljubil nadaljevanje. to bi vsekakor sledilo, saj je bilo do zdaj napisanega bore malo ali nič..

to ima vendarle opraviti z začetno tremo in kar se da taktnim tipanjem okolja.. pa tudi z rahlo do pretežno nezanimivim okoljem v katerem se nahajam in vsled katerega mi motivacija do pisanja predstavlja ekvivalent veselju do življenja, ko vam zdravnik pove, da je pred vami (le) še dober teden do smrti. no, malo pesniško pretiravam in seveda malenkost zardevam, saj vas vendarle ne mislim vleči za nos..

pa vendarle je dolgčas. vse kar se v teh monotonih urah zgodi, je trajno ondulirana siva stelja na glavi starke, ki od časa do časa katapultira skozi svoj rare window in s plastično vrečko maha proti golobom. precej ironično je, da podi svoje nemara edine obiskovalce. z v monitor zazrtim čudakom, ki ji sedi nasproti in že celo večnost kaže hrbet, si prav dosti tako ali tako ne more pomagati.

sicer pa ne vem, o čem bi z njo tekla beseda in si tega pravzaprav niti ne želim. ne gre mi ravno na jetra, prav pretirano ljubka pa tudi ni. ni recimo ena tistih prikupnih rdečeličnih babic, ki vse zalite v moher jopici z zadovoljstvom in izrazom, ki bežno spominja na post orgazmični občutek, nazadnje občuten v času Titovih delovnih brigad, mlatijo sendvič, medtem ko jim noge krčnožilke leno bingljajo s tivolske klopice.

tale nasproti je pač tu, lahko bi bila kjerkoli. ker sva vendarle v nekem pasivno-aktivnem odnosu realnega okolja (oba sva pred parimi trenutki s simulacijo rahlega vratnega krča in sikajoče iztisnjenemu doberdan, ki prej spominja na prve poskuse govorjenja prizadetih po možganski kapi, kot pa na dostojen pozdrav, drug drugega ozavestila o  prisotnosti drugega v lastnem vidnem polju), naj ji ob tej priložnosti vendarle zaželim dostojno penzijo, grelno odejo in trden spanec, prežet s sanjami o prostoru pod soncem, polnem zlatorumenih koestlin piškotov, očiščenem vladavine desnice ter brez sence sledu o golobih kakopak.

in ji zopet obrnem hrbet.

evo, se je začelo.. kako izbrati ozadje namreč. recimo, da bo zadostovala minimal belina. ne premalo in prevsem ne preveč. nekako se mi ne da pisat uvoda. uvoda v katerem naprimer opravičujem svoje zatekanje v virtualni svet kot kompenzacijo dolgočasnemu realnemu, stvarnemu. ker se mi ne zdi tako. ali pa kako v stilu patetičnega - katerekoli že po vrsti novopečene miss - govora duhovičim o nepričakovanju naziva Bloger. oziroma Miss Male putke v njenem primeru. no v njenem primeru te mora nekdo izbrat, da ne bo pomote. v mojem pa gre seveda za lastno formacijo statusa.

pravzaprav blogov sploh ne berem. vse skupaj je zgolj intimen eksperiment penetracije v virtualno orbito osebkov, ki iz tega ali onega razloga menijo, da imajo sila veliko za povedat in predvsem, da morajo slednje z nekom delit. in to v čim večjem številu. s komentarji. več je, bolje je. in tako bo naša eksistenca dobila na smislu, morda pomembnosti, bognedaj moči.

če ste vsaj za trenutek, primerjan z življenskim ciklom milnatega mehurčka, ustvarjenega z štorastimi usteci in premočno iztisnjeno pljučno kapaciteto komaj štiriletne naprimer Mance, Kajetana ali bog obvaruj Jagode, pomislili, da gre za vas, vam ponižno izrekam sožalje ob prerani smrti vaše osebnosti. vsem ostalim, katerih slednja še pulzira v zadnjih vzdihljajih, pa svetujem da nemudoma izvršite avtoreanimacijo s hektolitrom zelenega čaja, mandeljnovim rogljičem iz Rustike ter sprehodom po PST.

ko pridete nazaj, vas bo morda tu čakalo še kaj več.