kar je preveč je ravno prav

Spremembe so najverjetneje tisto, kar v človeku redefinira vrednostni sistem, zahteva ponovno štetje glasov in v žepu osebne avtonomnosti panično išče karte veta.

Dragi ljudje odhajajo. V dotičnem primeru ne eksistencialno temveč fizično. Bivanska usteca odvračajo od dojk rodne grude in se zibljejo v nedrjih tujine. Čaka jih drugo okolje, drugačni ljudje in drugotne skrbi. Svoje življenje samoiniciativno ponujajo v presojo novim dogodkom in razpirajo okončine novim priložnostim. Tako in drugače. Simbolno in dobesedno.

Vendarle pa Erlendi ostajamo kjer smo. S svojim trenutnim stanjem, željami v prihodnosti ter z zapuščino preteklosti. Z vsakim odhodom prijateljev pa se v tej specifični človeški podvrsti zvrsti rošada lastne presoje.

V vsem tem seveda ni ničesar tragičnega, nobenega spleena ter nikakršnega svetobolja. Je zgolj nedefinirano polje praznine ali, bolje rečeno, območje neizrazitega maneverskega prostora med občutjem in izključujoče posledice pričakovanj kako bi slednje moralo izgledati.

Z drugimi besedami, povzetimi iz uspešnice kakovostno oporečne glasbene skupine, ki naj bi v poletnih mesecih kobajagi napolnila Ljubljano:

Are we human?
Or are we dancer?
My sign is vital
My hands are cold
And I’m on my knees
Looking for the answer
Are we human?
Or are we dancer?

Nisem na kolenih, čeprav mi odgovor ni znan. Are we dancer? Verjetno.

Najverjetneje pa je Erlend plesalec, ki za svojo soplesalko vedno znova izbere Željo in se vedno znova loči od soplesalca po imenu Pričakovanje.

Kakorkoli že, naj ti bo pot široka, pregledna in ravna. In naj ti beton postane parket.