kar je preveč je ravno prav

ljubljana je te dni vroča. polna je navidez brezskrbnih ljudi, katerim je uspelo na svojih korpusih prikazati že skoraj vso garderobo cenenih cunj z razprodaj in turistov, ki bolj ali manj vzhičeno buljijo v svoje mape. nebo je brez oblačka in zdi se, kakor da nastopamo v reality showu, kjer je scena postala mesto samo. te dni se ne dogaja kaj dosti. edina aktivnost je hoditi pokončno in napenjati trebušne mišice, saj je količina popitega piva že zdavnaj presegla limit. vse ostalo je dodana vrednost.

večina ljudi, ki je ostala v mestu najverjetneje ždi za svojimi štirimi stenami in tako kot moje zenice, tudi njihove reflektirajo vsebino monitorja. povsem imenitno je kramljati z nekom s tipkami namesto jezika, saj se nam ob tem ne topi korekcijska kontura na obrazu in povsem mirno lahko debatiramo brez sončnih očal in si prešerno osvetljujemo nabuhle podočnjake, nastale zaradi vročih noči. vročih ne v smislu onegavljanj, packi sanjavi. vročih v smislu lepljenja kože na rjuho, potenja v nenormalnem obsegu in tenstanja pod rjuho.

ob tem se poraja niz vprašanj; zakaj se sploh premikati? sploh izbrati počitniško destinacijo, zanjo odšteti pravo malo premoženje, ležati ob bazenu v sredini hotelskih betonskih silosov, plesati na one-man-band dancing/grill terasah, opazovati češke turiste ki fotografirajo bodočo vsebino njihovih želodcev in debele nemce, ki mlatijo vsak svojo fishplate? zakaj preživljati popoldneve ob vrišču komaj nekajletnih malčkov, ki s pobeljenimi lasmi in razbeljenimi možgani v razponu devetih oktav zahtevajo nazaj svojo plastično lopatico, katero jim je zasegel njihov miru željni očka, ki s svojim organskim pivskim kontejnerjem ob besedi prezervativ lahko le še skromno zavzdihne? zakaj preživljati večere ob širokem spektru cenenih deodorantov, ki se vam prikradejo pod vohalo, prav tako kakor razni trivialni spominki, ki vam jih ponujajo lokalni komercialni strategi?

tisočkrat zakaj, enkrat zato.

zato ker ne verjamete v kibernetični prostor. ker ne verjamete, da je za vašim ekrančkom veliko vesolje, ki vas skoraj zastonj (in popolnoma, če komu kradete odprto brezžično povezavo) v sekundi popelje na vsak konček tega oblega sveta in preko. zato, ker ne postavljate virtualnega ob bok realnemu.

res je, od interneta se ne moremo najesti, napiti ter otrebiti. internet ne diši in ne smrdi. ne kaplja in ne curlja. pa vendarle premore dimenzije, ki ga uvrščajo med ekvivalente realnemu okolju.

če ste delno frustrirani, apatični ali deloma avtistični, je miška morda najustreznejša pot osvoboditve. seveda je res, da na raznih klepetalnicah mrgoli lažnivcev, čudaških alter egov in psihopatov, vendar vam nihče ne garantira, da je v realnem življenju tega manj. s svojim bančnim svetovalcem se ne pogovarjate o fantanzijah seksa z izložbeno lutko, prodajalka v trafiki vam nemara ni še nikoli zaupala sanjarjenj o dvojni penetraciji, izvajani s strani skupine senegalcev s ponte rossa in tudi z vašim sosedom najverjetneje niste preko žive meje kramljali o masturbacijskih seansah, osredotočenih na japonske šolarke, ki si čez šolsko uniformo nadenejo velikanski plastični falus s spiralno rotacijsko glavo in dvojno turbo brzino.

pa zaradi tega še ne pomeni, da si eden ali celo oba udeleženca (to zadeva torej tudi tebe, dragi bralec) vsakodnevnih pogovorov tega ne delita z drugimi. seveda si, preko prstkov kakopak. v orbito anonimnosti. kjer je nemara vse dovoljeno in kamor lahko plasirate vaše najbolj bizarne želje in pričakovanja, brez potrebe, da se uresničijo. zgolj za dušo. in zgolj za čas do orgazma.

s tem seveda ni popolnoma nič narobe. je kvečjemu prav.

prijateljev, pridobljenih na spletu seveda ne morete objeti. bodisi zato, ker živijo na drugem koncu sveta, bodisi zato, ker bi vas bilo sram, saj vedo za preveč vaših pikantnosti ali bodisi zato, ker bi ob snidenju presenečini ugotovili, da zavoljo njihove voluminoznosti lahko obseg vaših rok zaobjame zgolj predel okoli njihove trebušne čakre.

seveda ni zgolj žgečkljivost tema pogovorov z bitji, ki vas z rumenimi obrazki pozdravljajo z druge strani. povsem mirno lahko kramljate o povsem profanih temah in si tako naprimer izmenjujete recepte za marelično marmelado s sivko, na raznih forumih debatirate o genitalnih kondilomih ali pozno v noč razpredate o fotosinteznem traktu stebeljnega prekata navadne travniške kadulje.

gre zato, da je senzacija podoživljanega v realnosti shranjena v možganske receptorje oziroma naš hardware. z obuditvijo slednjega lahko povsem mirno prestopate med dimenzijami prostora v razburljivem svetu ničel in enk. prav tako, kakor lahko med branjem knjige vonjate smrad žganja prediva na šapici Mete Hudabivške, tipate podkrilo paconke madame Bovary in pod jezikom čutite okus prstnih blazinic Joseja v Okusu po moškem.

popolnoma od vas je torej odvisno, kako globoko v fikcijo logaritemskega sistema se boste potopili. brez maske, seveda.

preplet obeh svetov je seveda svojevrstna izkušnja. tisti, ki ste kdaj že poskušali ukaniti usodo s post internet deitom, hudičevo dobro veste, o čem teče besedičenje. zgodi se, da se v klepetalnici z nekom kolosalno fino ujamete. govorite pozno v noč in se ob vsakem premiku sogovorniku opravičujete za zamudo z odgovorom. pošiljate si zardevajoče rumene obrazke, se hihitate in cepetate ob vsakem štosu, ki se znajde v okvirčku. seveda se po hitrem postopku zaljubite v črno-belo fotografijo sogovornikovega očesa, ki bulji v vas in okoli njega skonstruirate vse mogoče obrazne poteze, ob katerih še naš medijsko najbolj izpostavljeni lepotni kirurg dr. Hologram sname kapo. oziroma skalp.

ko se vendarle z osebo snidete na dogovorjenem kraju, vas mine božje potrpljenje. praktično ste nategnjeni. žal je pomen besede nesugestiven. razočarano ugotovite, da nikjer ni pisalo, da ob koraku soudeleženec randija desno nogo očitno obrne navznoter. nikjer ni pisalo, da je budžet, rezerviran za njegovo novo zobno protetiko že drugič porabil za druge namene. recimo kromirani spojler na svojem jeklenem konjičku (umotvora, ki si je izmislil to bizarno besedno zvezo za prevozno sredstvo bi bilo treba kamenjati). predvsem pa nikjer ni pisalo, da je v živo pričujoča oseba nesposobna konkretnejšega dialoga. določeni ljudje funkcionirajo samo preko novodobnega abakusa.

teorija o enakopravnosti se zopet potrdi. točka za reality in točka za splet. vsaka trdno na svoji strani.

iz vsega napisanega torej sledi, da se romanca najbolje začne iz oči v oči ter, da se lahko v izogib živčnemu zlomu vsled kaotičnega dopusta na raznih prenatrpanih plažah, mirno počitnikuje tudi doma. plava z možgani in sonči z led diodami. zakaj pa ne?

če vas torej po koncu dopusta, in posledično ob pričetku tlake, nevrotična ter informacij željna sodelavka vpraša kje ste letovali, ji lahko mirno odvrnete, da ste bili nekaj malega na Baliju, v shopping ste se podali v New york in letovali na Azurni obali.

da boste zveneli bolj prepričljivo, si ob ogledovanju fotografij omenjenih lokacij privoščite košček riževe čokolade, zraven prigrizujte veliko jabolko in noge potopite v lavor s toplo vodo, z dodatkom modre galice.